Najprej mora Stenersen že odpisano naftno ploščad privleči iz Severnega morja do Trondheima, jo prenoviti v za bivanje prijazno okolje, potem pa prepričati kupce, da je Trondheim krasno mesto, kjer se je vredno naseliti. Prva ovira pri tem je sladkoben vonj, ki je v tamkajšnjemu zraku, prihaja pa iz tovarne pasje hrane, vendar to ni najhujše. Soseska Illa, ki jo je Stenersen izbral za realizacijo svojega projekta, velja za precej robustno, čeprav se njemu zdi prav prijazna. V rjavo-zeleni morski vodi je videti odseve tovarniških zgradb, ki so vsaj 70 metrov visoke, notranje pristanišče je izpraznjeno, za prihajajoče in odhajajoče trajekte ter reševalne čolne, valovi iz fjorda Trondheimsfjord pa ob slabem ali vetrovnem vremenu neprestano škropijo čez zid nabrežja. Ljudje tega kraja že nekaj časa niso obiskali, zadnja dva tamkajšnja lokala pa sta se zaprla že vsaj pol leta nazaj.

In izmed vseh mogočih mest - treba je priznati, da je sicer Trondheim popolnoma všečno mesto, le izbrana soseska je precej neprijazna - je Stenersen izbral prav tega. A izbiro je natančno pretehtal. Soseska kar hlasta po novosti, ki bi jo oživila. Vendar pa Stenersenova vizija še ni potrjena.

Praktične in etične razsežnosti
V norveških vodah je postavljenih približno sto večjih naftnih ploščadi. Stenersen predvideva, da jih je vsaj dvanajst izmed njih nedelujočih, kar pomeni, da jih morajo odstraniti. Usoda nepotrebnih ploščadi je bila središče marsikaterih razprav že od sredine 90. let, vendar pa so težavo vsaj deloma uredili s t. i. sporazumom ospar, ki kar natančno predvideva končno pot ploščadi. Potem ko se izkaže, da pod njimi ni več nafte ali plina, jih morajo privleči na kopno in jih reciklirati (in naftne družbe rade poudarjajo, da reciklirajo kar 98 odstotkov njihovih delov). Stenersen pa ne želi, da bi se s ploščadjo Albuskjell 2/4-F zgodilo prav to. Prepričan je, da lahko pomaga oživiti zahodni del Trondheima.

S projektom pa želi mladi arhitekt opomniti Norvežane, od kod prihaja njihovo blagostanje in bogastvo: "Denar dežuje na nas in mi se niti ne zavedamo, od kod prihaja."

Ogromne legokocke na krilih domišljije
Stenersen najprej namerava velikanske žerjave transportirati do ploščadi, ki leži sredi Severnega morja, in z njimi kot legokocke razdreti 19.000 ton težko ploščad ter jo potem spet sestaviti na robu Trondheimsfjorda. Predvideno je, da bodo na 40 metrov visoko ploščad lahko prišli tudi avtomobili, vse skupaj pa naj bi imelo sedem nadstropij in stalnega žerjava, s katerim bi lahko priredili površine v trenutku, ko bi se to zdelo potrebno. Poleg predvidenih stanovanj ali znanstvenih inštitutov bi oživljena ploščad premogla tudi družabni prostor.

Kljub obetajoče zvenečemu planu pa še ni popolnoma jasno, ali bodo Stenersenove sanje kdaj realizirane. Predstavnik ConocoPhillips, družbe, ki ima v lasti ploščad Albuskjell 2/4-F, pravi, da bi jo bilo teoretično mogoče premakniti do Trondheimsfjorda, vendar bi nekdo za to moral plačati - tako za pot kot za ploščad. Pa tudi mestne oblasti Trondheima še niso rekle nič v korist (ali proti) projekta. Kot kaže, je edina Stenersenova možnost donator, kar pa v deželi, ležeči na približno 400 milijonov vrednem bogastvu, verjetno ni tako težko.