Leto 2009 je bilo razglašeno za mednarodno leto astronomije in ob tej priložnosti se bomo ozrli v zgodovino z vesoljem in nebom povezanih motivov v likovni umetnosti. Likovne upodobitve vesolja so bile nekoč pravzaprav del znanstvenih prizadevanj, saj so zvezdne karte, ki danes veljajo za prava umetniška dela, likovni umetniki ustvarili kot pripomoček za delo pravih astronomov. Če so v času zgodnjih odkrivanj čezoceanskih dežel umetniki ob ožino radi naslikali zmaja ali sredi morja postavili podobo strašne morske pošasti, so okoli zvezd in planetov po pravilu začrtali podobo ozvezdij.
Skrivnostno vesolje med ozvezdji
Umetnike je bolj kot vidno vesolje zanimalo tisto, čemur astronomi pravijo zunanje vesolje oziroma skoraj popolnoma prazen prostor med osončji in ozvezdji. Ta praznina naj bi bila neke vrste meja nove človečnosti, meja, onkraj katere obstaja možnost drugega življenja. V ta prostor so umetniki pogosto postavljali religiozne prizore in iz tega prostora je izvirala božanska svetloba kot izraz Božje milosti. S pojenjanjem pogostosti sakralnih motivov v umetnosti se zmanjša tudi pogostnost upodabljanja vesolja kot prostora, pomenljivega za naše tuzemsko življenje.
Drugi razmah umetnikovega pogleda v nebo pa nastopi z velikim vzponom ravno tistega področja človekove ustvarjalnosti, ki je 'religiozno resnico zatrlo'. To je bil vzpon znanosti, ki mu pa sledi drugačen umetnikov pogled na vesolje. Ne gre več za romantično spekulacijo, ki v neznanem vesolju išče vir ultimativnega spoznanja, ampak za novi žanr - znanstveno fantastiko, ki se ne ukvarja toliko s tem, kaj bi v vesolju lahko bilo, ampak s tem, kaj lahko ob nadaljnjem znanstvenem razvoju človek pripelje v vesolje.

Upodobitve novega načina življenja, prežetega z neverjetnimi tehnologijami, so obenem pogosto kritike realnosti in izgube pravega človekovega odnosa do narave. Vzporedno z znanstveno fantastiko se tako razvijata tudi ezoterična in mistična ustvarjalnost s panteističnim pogledom na svet, ki sta obenem nadaljevanje spirituizma iz 19. in 20. stoletja. Že v času 'železniških živcev' (tako so označevali od nervoze razvrane živce vseh, ki se predajo hitremu načinu življenja, katerega simbol je bila v 19. stoletju vožnja z vlakom), še bolj pa na začetku 20. stoletja navdušujejo dela nekaterih teozofov (Kandinski in Mondrian), ki še vedno raje kot v tovarne in laboratorije zrejo v nebo in ki začrtajo umetniško nit, ki se vije do današnjih dni.
Polona Balantič