Vinko Möderndorfer ni nič, če ne vsestranski: izpod njegovega peresa prihajajo drame, pesmi (tudi za otroke), novele, romani, TV-scenariji in radijske igre za otroke ter odrasle. Od leta 1983 je član Društva slovenskih pisateljev. Kot gledališki, lutkovni in operni režiser se je podpisal že pod ogromno režij, poleg gledališke režije pa se seveda ukvarja tudi s filmsko. Njegov zadnji celovečerec, Pokrajina št. 2., ki je premiero doživel na beneškem filmskem festivalu, se je rodil iz spoznanja, da vsaka nerazčiščena preteklost, bodisi osebna ali nacionalna, pušča sledove in se neprestano vrača. Triler tako prepleta zgodbi malega lopova, ki se nevede spravi v neverjetne težave, in povojnih pobojev v Kočevskem rogu, ki se jih ni dalo popolnoma pokopati.

Več o Möderndorferju boste našli na njegovem blogu, nas pa je zanimalo predvsem, kaj se mu je v iztekajočem letu najbolj vtisnilo v spomin.

Razstava, ki je letos na vas naredila največji vtis?
Fotografska razstava Damjana Kocjančiča v Mestni galeriji. Grobo in lepo.

Najboljši koncert popularne ali klasične glasbe v letu 2008?
Koncert klarinetista Mate Bekavca. Čisti užitek je poslušati glasbo, ko se inštrument in glasbenik združita v eno.

Kateri dogodek iz kulturnega področja se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Imeniten, človeški in tudi gledališko pretresljiv govor igralca Aleksandra Valiča – dobitnika Borštnikovega prstana.

Ste v iztekajočem se letu obiskali kakšno kulturno prireditev zunaj meja?
Na začetku leta 2008 sem bil mesec dni v Berlinu. Ogledal sem si skoraj vse predstave Berliner Ensembla, ki so bile takrat na sporedu. Veličastno gledališče.

Kaj najbolj pogrešate oziroma česa si na področju kulture najbolj želite v novem letu?
Več druženja med kulturniki. Manj zavisti. Več veselja.