Ko je na začetku sedemdesetih v Parizu zrasel kulturni center Pompidou, je pomenil "revolucijo v konceptu muzeja"; velikopotezni arhitekturni projekti pod pokroviteljstvom predsednika Mitteranda so deželo potegnili iz recesije. Nicolas Sarkozy bo šel še korak dlje: "njegova" prenova bo največja po Napoleonu III. sredi 19. stoletja. Prejšnji petek so razkrili načrte desetih med najslavnejšimi arhitekti na svetu, ki so si morali v svojih modelih za "veliki Pariz" zamisliti strategije za nadgradnjo Pariza v "mesto prve kategorije". Najbolj perečo problematiko - razkol med predmestji in središčem mesta - so načeli na različne načine.

Mesto je vse manj praktično
Predlogi zajemajo ves razpon od prozaičnega do čudaškega, bolj ali manj pa jim je skupno eno: strinjajo se, da Pariz, kakršen je (s preobremenjeno mrežo javnega prometa, med seboj nepovezanimi razvlečenimi predmestji in ponekod grdimi stanovanjskimi kompleksi), "ne deluje". "Počasi izgublja vitalnost," o parizu pove domačin in svetovno znan arhitekt Jean Nouvel. "Če hočemo ohraniti prestiž mesta, moramo nanj bolj paziti."

Vlada je oblikovalske skupine najela po lanskem natečaju - še preden so gospodarske napovedi ob recesiji začele postajati vse temačnejše -, pa še takrat ni bilo povsem jasno, kaj in koliko se bo realiziralo. Birokracijski in politični izziv enotne prenove je neznanski: pariška regija je razdeljena na 400 lokalnih vlad in obstaja že malo morje za tako lokalne kot regionalne urbane prenove. Zadnji, ki mu je uspela prenova Pariza v takem merilu, je bil sedi 19. stoletja Louis Napoleon, ki je prenaseljene slume nadomestil z veličastnimi bulvarji.

"Zabavno je - ampak draga zabava," pravi britanski arhitekt Richard Rogers, ki pri razvojnih načrtih za prihodnost svetuje tudi londonskim in barcelonskim oblastem. "Francozi so se lotili fantastičnega podviga." Oblikovalske ekipe (šest je francoskih) so imele bolj ali manj proste roke, morale pa so si zamisliti "postkyotski" Pariz, torej mesto iz čim več "zelenih" materialov in energijsko varčnih zgradb, obenem pa predvideti stanovanjske predele tako za premožne kot za revnejše.

Francozi predvidevajo, da bo predsednik Sarkozy prihodnji mesec, ko bodo načrte razstavili v arhitekturnem muzeju, tudi razkril, kaj namerava z njimi narediti.

Mantra: čim bolj izkoristiti staro mestno jedro
Vsi predlogi se odmikajo od smeri, ki jo je razvoj ubral v šestdesetih, ko je Pariz na rast prebivalstva odgovoril z ustvarjanjem diskretnih "satelitskih" mest. Večina namesto tega predlaga izrabo še neizkoriščenih predelov znotraj zidov strega mesta, da bi s tem ohranili vsaj kaj podeželja in mestu dodali videz kompaktnosti. Obstajajo ideje za nakupovalne ceste na vrhu postaj metroja, vrtove na vrhu stanovanjskih blokov in podobno, zasebnikom pa bi bilo treba ponuditi neizkoriščen prostor med železniškima postajama Gare du Nord in Gare de l'Est.

Mesto za pesnike v nas
Bolj "poetično" je bil razpoložen pariški arhitekt Roland Castro, ki je nekoč kandidiral za predsednika. V svoji ekipi je imel med drugim sociologa, pisatelja in filozofa: "Izhajali smo iz filozofske predpostavke, da je v vsakem človeku nekaj pesnika in da bi zato v njegovem mestu morala obstajati presenečenja in skrivnosti." Castro, ki je v devetdesetih skušal z donkihotsko akcijo ministrstva preseliti v predmestja, bi še vedno rad razbil koncentracijo vse moči in denarja v središču mesta. Njegov načrt za Pariz predvideva ogromen park, obkrožen s stolpnicami, namesto (turobne) četrti La Corneuve, sistem javnega prevoza pa bi obogatil z rečnimi ladjami.

Pariz - obmorska prestolnica?
Arhitekt Antoine Grumbach opozarja, da vse "pomembne" metropole od Londona do Pekinga gledajo na morje, zato predlaga Pariz, ki bi se raztezal o b reki Seni do pristanišča Le Havre. Arhitekturni biro Groupe Descartes predlaga spremembo politike pogozditve in reciklaže vode, kar bi povprečno temperaturo Pariza do leta 2100 znižalo za dve stopinji.

Kako demarginalizirati predmestja?
Največja težava številnih Parižanov je v tem, da živijo v enem predmestju, delajo pa v drugem - a morajo z enega vlaka na drugega prestopati v prometno kaotičnem središču. Nobena urbanizacijska prenova ne bo uspešna, se strinjajo arhitekti, če ne bo našla načina, kako delavce iz predmestja rešiti iz njihove geografske in gospodarske izolacije.

Ana Jurc