Tako se je ob usodi trenutno propadajočega hotela Kanin v Bovcu izrazil arhitekt Janez Lajovic. Slovenija mora po njegovem mnenju videti, da gre v primeru Bovca ne le za usodo hotela, ampak za usodo celotne Bovške kotline, in ne le za ohranjanje arhitekturne kulturne dediščine, ampak tudi za gospodarsko priložnost, ki se z neobratovanjem kaninskega smučišča vedno bolj odmika.

Leta 1973 je omenjeni hotel Kanin v Bovcu prejel prestižno nagrado časopisa Borba za najboljšo arhitekturno realizacijo tistega leta v Jugoslaviji. Regionalno navdihnjena stavba je bila postavljena prav tako po načrtih Janeza Lajovica in odraža harmonijo med naravo in arhitekturo. Poleg upada gostov po osamosvojitvi se je Kanina dotaknila še usoda zaprtja istoimenskega visokogorskega smučišča. Hotel Kanin je posledično izgubil zimske goste in lastniki so ga zaprli. Ker je od takrat slabo vzdrževan (v njem je začelo celo zamakati) mu grozi – čeprav je vpisan v register nepremične kulturne dediščine – pot v dokončno uničenje.

Aleš Vodopivec s Fakultete za arhitekturo je ob tem povedal, da takšen odnos do arhitekturne dediščine "kaže na nizko kulturno raven tako lastnika kot širše družbe, ki ne razume, da z uničenjem kulturne dediščine izgubljamo lastno identiteto in s tem temelj svojega obstoja". Dodaja, da nas v globalnem svetu lahko ohranita le lastna kultura in prostor.

Porušenje: klavrna usoda arhitekturne dediščine
Hotel Kanin ni osamljena zgodba. Čeprav objektom, ki veljajo za arhitekturno dediščino, nedvomno pripisujemo visoko kulturno in zgodovinsko vrednost ter jih želimo ohranjati tudi v sodobnem času, našim zanamcem pa pustiti na ogled, je znano, da se je marsikatera zgodba nekaterih dragocenih objektov klavrno končala s porušitvijo.

Takšno usodo je doživela ljubljanska Palača Kolizej, ki je bila med letoma 1845 in 1847 zgrajena po načrtih arhitekta Josepha Withalma in mišljena kot zabavišče in vojaška stanovanjska stavba. Avgusta 2011 je bil Kolizej, čeprav je predstavljal edinega izmed štirih obstoječih zgrajenih v prvi polovici 19. stoletja v času avstrijskega cesarstva, porušen.

Kolizejevo usodo si deli tudi 'pokojni' hotel Prisank, zgrajen v zgodnjih šestdesetih letih dvajsetega stoletja, ki je ime dobil po istoimenski gori nad Kranjsko Goro. Arhitektura Prisanka se je v svoji pojavnosti navezovala tako na izročilo gorenjske tradicionalne arhitekture, hkrati pa je zajemala takratni duh časa, ki se je odražal v navezavah na regionalni modernizem finskega arhitekta Alvarja Aalta. Arhitekt hotela Janez Lajovic je leta 1963 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada za realizacijo omenjenega hotela. Kljub številnim prizadevanjem za ohranitev hotela in s podporo Zavoda za spomeniško varstvo Kranj, je bil objekt aprila 2003 porušen.

Arhitekt Aleksander Saša Ostan, ustvarjalec na širokem območju bivalne kulture, je o tem dogodku zapisal: "A drastičen obrat navzdol, povezan prav s prvo, najboljšo od hotelskih arhitektur, s Prisankom, se je zgodil šele v novem sistemu, v času turbo-kapitalizma v prvih letih novega tisočletja. Ko bi lahko pričakovali, da bo kapital v času navidezne prosperitete prepoznal (vsaj ekonomsko) vrednost uspešne turistične infrastrukture, so se takratni lastniki hotela, igralnica HIT, odločili, da objekt porušijo! Češ, da ima premalo spalnih kapacitet in da le-te niso več dovolj sodobne."

"Takšen odnos do novejše arhitekture je slovenska posebnost"
Omenjene zgodbe nevzdrževanih ali porušenih objektov z umetniško vrednostjo, vpisanih celo v register nepremične kulturne dediščine pa niso osamljeni primeri. Aleš Vodopivec meni, da pristojni zavodi za varovanje kulturne dediščine do arhitekture zadnjega stoletja žal praviloma nimajo ustreznega odnosa.

"Na to kažejo tudi številne prezidave in rušenja najvidnejših spomenikov tega obdobja, kot je bila rušitev Lajovčevega hotela Prisank v Kranjski Gori, več stavb Savina Severja v Ljubljani in Kranju, nedopustna širitev in prezidava Jugovčeve cerkve v Retečah, kakor tudi neustrezna prenova notranjosti Cankarjevega doma. Vsa navedena uničenja naše stavbne dediščine so bila opravljena s soglasjem pristojnih zavodov za varovanje kulturne dediščine, kljub temu, da so bili objekti vpisani v register kulturne dediščine. Takšen odnos do novejše arhitekture je slovenska posebnost, saj je v drugih deželah srednje Evrope moderna arhitektura pomemben element kulturne identitete."

V prvi vrsti je za vzdrževanje objekta odgovoren lastnik
Do novejše arhitekture pa imajo odklonilen odnos tudi številni lastniki zavarovanih objektov, ki so po besedah Zvezde Koželj in generalne konservatorke Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Tanje Hohnec za vzdrževanje objekta v prvi vrsti odgovorni sami: "ZVKDS lahko pri tem opozarja, spremlja stanje, v hujših primerih zlasti brezvestnega ravnanja pa preda zadevo Inšpektoratu RS za kulturo in medije, ki odloča o nadaljnjih postopkih in ukrepih." Pred posegi v kulturno dediščino je sicer treba pridobiti pogoje in kulturnovarstveno soglasje od ZVKDS-ja.

Po izkušnjah ZVKDS-ja je najpogostejši razlog za rušenje in nevzdrževanje zavarovanih objektov "opustitev funkcije in posledično rednega vzdrževanja". "Najhujše so poškodbe strehe, sčasoma pride do uničenja drugih konstrukcijskih elementov ter opreme." Od tukaj najverjetneje ni dolga pot do najbolj temne usode, ki se lahko pripeti objektom – porušenja, saj se glede na informacijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine sme porušiti objekt, "ki je dotrajan do te mere, da ogroža življenje in zdravje ljudi ter na podlagi izvedenskih (statičnih) mnenj." Seznam porušenih objektov vodi INDOK center pri ministrstvu za kulturo, in sicer v registru nepremične kulturne dediščine v rubriki "dokumentarno varstvo".

So merila za kulturno dediščino objektivna?
Kulturna, še posebej arhitekturna dediščina ne pomeni samo odraza identitete nekega okolja, ampak hkrati ponuja tudi možnost kakovostnejšega bivanja. Medtem ko dandanes dopuščamo, da se razni objekti brez velikih težav ne vzdržujejo in zlahka porušijo, si najverjetneje ne moremo predstavljati, da bi ista usoda doletela npr. Ljubljanski grad, saj nam je očitno, da gre za dragoceno srednjeveško trdnjavo, vredno ohranjanja. Kdo postavlja merila za vrednotenje različnih zgodovinskih vrednosti kulturne dediščine? Je to stroka, politika, lastniki objektov, javnost ali trenutni trendi, ki odražajo duh časa?

"Objektivnih meril v umetnosti in kulturi ni. Vrednotenje kulturne dediščine je zrcalo ozaveščenosti družbe, predvsem pa kompetentnosti strokovne kritike. Če zaradi ideoloških predsodkov bolj cenimo gradove kot arhitekturo 20. stoletja, ki je bila izraz socialnih utopij, optimizma in upanja, to kaže predvsem na žalostno erozijo vrednot našega časa," odgovarja Aleš Vodopivec.

Merila za vrednotenje kulturne dediščine so: izvirnost, redkost, ohranjenost, starost in ogroženost
Čeprav objektivnih meril ne moremo zapovedati, pa mora zavod za varstvo kulturne dediščine nujno delovati znotraj določenih okvirov: "Skupna merila, ki so jih postavili začetniki srednjeevropskega varstvenega koncepta, iz katerega je izhajala tudi slovenska varstvena doktrina, so: izvirnost, redkost, ohranjenost, starost in ogroženost," sta povedali predstavnici zavoda, Zvezda Koželj in Tanja Hohnec.

"Merila vrednotenja so se z razvojem varstvene stroke širila s postopnim vključevanjem različnih znanstvenih disciplin; poleg umetnostne zgodovine in arheologije še z vključevanjem etnologije, krajinske arhitekture, zgodovine in drugih. Tako se poleg splošnih uveljavljenih meril, kot so znanstveno, zgodovinsko, avtorsko, prostorsko, likovno in ozko dokumentarno merilo, upošteva še gradbeno-razvojno in etnološko-socialno merilo," sta še povedali in dodali, da, čeprav vrednotenje prvenstveno izhaja iz stroke, ki ji objekt ali območje "pripada" (šele drugotno vrednotijo skupne lastnosti, značilne za vse zvrsti spomenikov), pri tem upoštevajo interdisciplinarni pristop, saj se tako izognejo uveljavljanjem meril le ene stroke.

Je staro več vredno zato, ker je staro?
Za laika je argument za vrednost kulturnih objektov poleg njegove utemeljene arhitekturne in umetniške vrednosti lahko tudi časovna odmaknjenost nastanka objekta in tradicija, ki je z njim povezana. Zazdi se, da imajo starejši objekti vrednost sami po sebi že samo zato, ker so stari. Pa jo imajo res?

Vodopivec odgovarja: "Časovni odmik od nastanka arhitekturnega dela je sicer lahko pomemben za objektivnejšo presojo njegove umetniške vrednosti. Vendar ne smemo prezreti dejstva, da se temeljne značilnosti in umetniške kakovosti objekta s starostjo ne spreminjajo. Seveda s predpostavko, da je objekt vzdrževan. V tem smislu starost ni in ne sme biti pomembna za vrednotenje arhitekturne in umetniške vrednosti. Prava umetniška dela segajo prek omejitev stila ali obdobja. 'So univerzalna, za vsa človeška bitja in za vse čase,' kot pravi Richard Demarco."

Varovanje kulturne dediščine
Vrsta uveljavljenih Unescovih, evropskih in drugih državnih dogovorov, zakonov ter konvencij nam sporoča, da je kulturna dediščina last vsega človeštva, njena ohranitev pa eno izmed najpomembnejših izhodišč za trajnostni razvoj. Unesco v okviru Centra za svetovno dediščino spodbuja države, da podpišejo Konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (World Heritage Convention), ki je bila sprejeta leta 1972 v Parizu. Države, ki podpišejo konvencijo, lahko za uvrstitev na seznam Unescove svetovne dediščine predlagajo lokalne znamenitosti. Slovenija je k Unescu pristopila 27. maja 1992 kot 167. članica, danes pa so na Unescov seznam svetovne dediščine vpisane Škocjanske jame, Prazgodovinska kolišča okoli Alp in skupna nominacija Slovenije in Španije - Dediščina živega srebra Almadén in Idrija.

Sto let organiziranega varstva kulturne dediščine na Slovenskem
Zanimanje mednarodne skupnosti za kulturno dediščino se je začelo razvijati od konca 19. stoletja naprej. Nanj so vplivale številne vojne in vojaški spopadi, ki so uničenje, ropanje ali ohranjanje kulturne dediščine postavili pod vprašaj. Takrat se je tudi na območju današnje Slovenije začela razvijati zavest o ohranjanju kulturne dediščine in tako smo lani (2013) praznovali stoletnico organiziranega varstva kulturne dediščine.

Arhitekturna dediščina, ki predstavlja pomemben del kulturne dediščine v Sloveniji, poleg modernejših javnih zgradb različnih slogov zajema tudi mnogo gradov, dvorcev, cerkev in srednjeveških mestnih jeder. V okviru varstva je danes vzpostavljen tudi register nepremične kulturne dediščine, kamor so vpisana zavarovana območja in objekti. Trenutno je vanj vpisanih 29.609 enot kulturne dediščine, od tega slabih 54 odstotkov predstavlja stavbno dediščino.

Ali nam je mar za skupno dediščino?
Nespoštljiv odnos do arhitekturne dediščine po besedah Vodopivca pomeni "predvsem pomanjkanje strokovnosti in kulturne ozaveščenosti, ki ni sposobna prepoznati arhitekture kot najbolj vernega pričevalca kulture določenega časa in prostora". Tako arhitekturna kot splošna kulturna dediščina je namreč last vsega človeštva in njena ohranitev je eno izmed najpomembnejših izhodišč za trajnostni razvoj. Na koncu se postavlja torej jedrno vprašanje: "Ali nam je danes za skupno dobro še mar?"