Fotograf Jaka Babnik (1979) in kustos Miha Colner (1978) sta se v tem letu podala na pot popisovanja in tudi motrenja pojava javnih plastik v otokih krožišč na Slovenskem. Rezultat tega je med drugim fotoknjiga Top lokacija, ki sta jo nedavno izdala Rostfrei Publishing in Sektor. Ta knjižna oziroma fotoknjižna izdaja je poleg samega fotografskega dokumentiranja vsebin krožišč v Sloveniji tudi prispevek njenih avtorjev k razpravi, kaj krožišča sploh so, pa tudi k razpravi o porajanju estetskih vrednot, ki jih dejansko sooblikujemo z uporabo javnega prostora.

Na tem mestu velja omeniti še dejstvo, da v Sloveniji za izbiro in izvedbo okrasja otokov cestnih krožišč ni treba razpisati javnega natečaja. Umeščanje skulptur in instalacij v otoke cestnih krožišč je pri nas sicer precej mlad pojav, saj je star največ petnajst let, vendar javne plastike v krožiščih vznikajo kar redno. Kar gre pripisati tudi temu, da je s krožišči v tukajšnjo - ne zgolj prometno, temveč tudi kulturno - krajino prišel nov tip prostora kot tarča pogleda, ki se ga neskromno, vendar kar empirično utemeljeno, opredeljuje kot top lokacija.

Po izdani fotoknjigi, razstavi in javni predstavitvi fotoknjige je 6. novembra v Mestni galeriji Ljubljana napovedan še pogovor, naslovljen Fenomen javne plastike v krožiščih v Sloveniji, na katerem bo poleg Babnika in Colnerja sodelovala tudi arhitektka Nika Grabar.

Pred tem pa vabljeni k branju intervjuja z avtorjema projekta!

Glede na to, da je Slovenija precej na gosto posejana s krožišči, kaj sta izbrala kot glavni kriterij za uvrstitev določenega krožišča v fotoknjigo?
Jaka Babnik: Osredotočila sva se zgolj na tista krožišča, na katerih je javna plastika, in od teh sva jih okoli 80 izbrala za fotografiranje. Tako na fotografijah niso pristala tista, na katerih so na primer zgolj zasajene rože, drevesa ali oljke. Večino teh z javnimi plastikami sva sicer dokumentirala, vendar se ves čas pojavljajo nova in bi se najverjetneje lahko že takoj lotila še ene knjižne izdaje.

Miha Colner: Videla sva jih res veliko, saj so krožišča pri nas vse bolj množičen pojav. Seveda niso vsa okrašena krožišča pristala v knjigi. Izbrala sva tista, za katera lahko rečemo, da se na njih nahaja javna plastika – skulptura ali instalacija. To je bil glavni kriterij, zato tudi večina krožišč, ki so okrašena zgolj hortikulturno, ni vključenih, saj je teh res ogromno.

JB: Tudi krožišča iz Črne na Koroškem s spomenikom Jožeta Plečnika, posvečenim žrtvam prve in druge svetovne vojne, nisva vključila. Spomenik je namreč na tem mestu stal že prej in je bilo krožišče naknadno speljano okoli njega. Gre za povsem drug pojav, kot so ta krožišča, ki so zanimala naju.

Za ta projekt sta bolj ali manj obredla vso Slovenijo. Bi lahko podala oceno, da je v kateri od pokrajin občutno večja zgoščenost krožišč z javno plastiko na sredini?
MC: Če se omejimo na krožišča s prej omenjenimi kiparskimi intervencijami, jih je proporcionalno gledano, glede na velikost regije, občutno največ na Gorenjskem. Koncentracija, kakršna je tam, me je dejansko presenetila – tamkajšnje lokalne skupnosti so očitno najbolj dejavne na tem področju. Veliko tovrstnih krožišč je še na Štajerskem, Dolenjskem in Primorskem, medtem ko jih na Goriškem, v Posočju ali v Beli krajini skoraj ni. Tudi v večjih mestih, tako v Ljubljani - z izjemo BTC-ja - kot v Mariboru in Celju jih je malo, torej je ta fenomen bolj prisoten na podeželju. V manjših krajih pa je vsebina krožišč običajno v vlogi spomenika krajevne identitete.

Bi motive, ki so se znašli na nekaterih otokih sredi krožišč, označila tudi kot sodobne branike identitete majhnih krajev?
MC: Prej bi rekel, da je vsebina krožišč zamišljena kot kazalnik krajevne identitete. V večini je v ozadju vodilo, da se ljudem, ki pridejo v določen kraj, takoj pokaže, kaj se tukaj dogaja in kaj so krajevne znamenitosti. Gre za neke vrste označevanje identitete krajev v potencialno turistične namene. To je morda odsev dejstva, da je v današnji Sloveniji in Evropi turistična panoga zelo v ospredju in potencialno dokaj donosna, zato ljudje in oblast vse večjo pozornost posvečajo promociji svojih krajev. Krožišča so se očitno izkazala kot primerne točke za izkazovanje identitete kraja. Seveda se na na drugi strani pojavi vprašanje, do katere mere oziroma ali sploh lahko nekdo, ki ni iz dotičnega kraja ali okolja, razume simbole in sporočila, s katerimi se izkazuje ta identiteta.

V fotoknjigi je ob fotografijah tudi nekaj delcev objav v medijih, vezanih na določena krožišča. So imele tudi afere določen vpliv na to, da so sploh pristala v medijih, ki presegajo krajevno no raven?
JB: Pomenljiv se mi zdi prispevek, ki ga je Miha našel v časniku Delo in je povezan s kipom svetega Jurija, ki ubija zmaja. Župan Šenčurja se je vrnil iz Svete dežele poln navdiha in tako je ta upodobitev pristala v krožišču v njegovem kraju. Vendar je zagata ta, da kip že stoji, vendar še ni plačan, občina pa trdi, da s projektom nima nič. Kip naj bi oziroma bodo financirala podjetja, ki sodelujejo z občino - naj bo to komunala ali podjetja, ki imajo stalne pogodbe z občino. Ideja je prišla od občine, naročnik je tamkajšnje neprofitno društvo, izvedbenik in plačnik pa so lokalna podjetja.

MC: Gre za pomenljiv krog, ki na naših tleh nikakor ni nov. V času druge Jugoslavije so bile investicije lokalnih podjetij v javni prostor povsem običajne; v Krškem, od koder izvorno prihajam, so tamkajšnje tovarne v 70. in 80. letih s svojim presežnim denarjem financirale ali sofinancirale gradnjo novega dela mesta. Tako je pravzaprav tovarna s svojo investicijo omogočila, da se je uredil določen prostor in se je prebivalcem omogočilo kvalitetnejše življenje. Proces je pri krožiščih lahko podoben - seveda je situacija precej drugačna, saj tu ne gre za celostno zastavljeno urejanje.

JB: V javnosti daleč najbolj izpostavljeno je bilo najbrž ogromno krožišče v Lescah, posvečeno Slavku Avseniku, v katerem je med drugim klaviatura z nepravilno razvrstitvijo tipk.

MC: Seveda je bilo to krožišče deležno velike pozornosti. Deloma zato, ker je posvečeno Slavku Avseniku, deloma pa zaradi ogromnih dimenzij in same lege, saj je krožišče postavljeno na zelo prometno cesto, ki pelje od izvoza z avtoceste proti Bledu. Ko sva bila tam neko nedeljsko dopoldne, da ga Jaka fotografira, sva morala čakati celo uro, da ni bilo nobenih vozil v kadru. To je res top lokacija. In verjetno je to edino krožišče, zaradi katerega se je vnela širša javna polemika, kjer so svoje mnenje podali različni strokovnjaki - od arhitektov, krajinskih arhitektov, likovnikov in strokovnjakov za promet. Mnogim se ta skulptura ni zdela primerna in zadosti kvalitetna, vendar je njen avtor nazorno pojasnil koncept in kaj simbolizira.

JB: Plastike v krožiščih so običajno zelo neposredne in težko bi govorili o prisotnosti dvoumnosti ali abstrakcije. Tako imamo v Lescah z Avsenikom povezani harmoniko in zaprto "marelo", vrh katere je orientiran glede na vrhove okoliških gora Triglava, Golice in Robleka. Uporabljeni so simboli, ki ne puščajo odprtih vprašanj.

MC: To ni nujno evidentno, ko se peljemo mimo: vendarle imajo mnogi avtorji, kadar so znani, zelo specifične razlage svojih skulptur. Polemike pa so vedno dobrodošle. Kakor je bila na primer polemika, ki jo je sprožila nedavno odkrita minimalistična struktura Spomenika žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Take medijske pozornosti krožišča običajno ne dosežejo, saj so v mnogih primerih dokaj majhna, umeščena na lokalne ceste in posledično ne gre za velike investicije. Krožišče v Lescah je bilo precej drago in odprto z velikim pompom, ko je bil Slavko Avsenik še živ, pravzaprav so se mu tako poklonili ob njegovem rojstnem dnevu.

Precej pisana in za sodobni čas tudi precej zanimiva združba župnika, vinske kraljice in gospodarskih predstavnikov je bila prisotna ob odprtju krožišča v Gorici pri Slivnici. Splet interesov in različne strukture financiranja okrasitev krožišč? Kdo izbere oziroma odobri motiv?
JB: Izpostaviti velja, da se krožišča pojavljajo v večini na občinskih cestah oziroma znotraj samih krajev, s čimer ima tukaj velik vpliv lokalna skupnost oziroma župan. Seveda mora nekdo podati iniciativo in ta lahko pride z različnih naslovov, naj bo to župan sam, kak lokalni umetnik ali društvo. Pri tem, v vprašanju omenjenem krožišču v Gorici pri Slivnici je bila situacija ob odprtju takšna, ker je staro prešo za grozdje nekdo podaril, zaščitna strehica nad njo v obliki kozolca je bila financirana z donacijo, župnik pa je ob odprtju vse skupaj blagoslovil. Rezultat tega je bilo odprtje krožišča na ravni lokalnega praznika. In kot preberemo v kratkem prispevku, ki je bil napisan ob tem dogodku, je glavni namen te okrasitve, da bi bilo naključnemu popotniku nemudoma jasno, da je prišel v vinorodni okoliš. V Sloveniji je nasploh zelo prisoten vzgib povezovanja identitete z vinom. Klopotci ali majhni vinogradi v krožiščih niso nobena redkost.

MC: Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo ali Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji običajno ne naročajo postavitev skulptur v krožiščih. Pri okraševanju krožišč gre skoraj izključno za lokalno iniciativo, ki pogosto pride neposredno od župana oziroma mestnega sveta, a so projekti po obsegu zelo različni. Primer krožišča v Lescah je torej precej ekstremen - šlo je za res velik projekt Občine Radovljica in odprtja se je denimo udeležil tudi predsednik republike. V primeru tako velike investicije pa tudi avtor skulpture običajno prejme primerno plačilo za svoje delo. Vendar je v mnogih primerih na delu popolna samoiniciativa. V prej omenjeni Gorici pri Slivnici na Kozjanskem je okrasje krožišča zraslo iz iniciative lokalne skupnosti, ki je sprožila delovno akcijo za njegovo ureditev, in ne nadrejene občine. S tega vidika je to verjetno pozitivno, saj se ljudje povežejo in nekaj ustvarijo s skupnimi močmi ter ob odprtju to okronajo še z veselico.

Krožišča pri nas niso že od zmeraj del prometne ureditve, bila pa naj bi precej varnejša od semaforiziranih križišč. Vendar, ali so lahko kdaj zaradi motiva ali dimenzij javne plastike že kar nekoliko nevarna?
JB: Tomaž Tollazzi v svoji doktorski disertaciji piše, da tovrstna prometna ureditev sega v začetek 20. stoletja. V Mariboru je že med obema svetovnima vojnama obstajalo krožišče, in sicer na današnjem Glavnem trgu. Kot začetek t. i. drugega vala krožišč na Slovenskem navaja krožišče pri Žalah v Ljubljani, v tem času so se začela pojavljati tudi vprašanja o prometni varnosti. In če je bil to drugi val, bi morda danes lahko govorili o tretjem valu, ki je torej prinesel vse te intervencije v prostor. Morda gre za povsem mojo tezo - in tudi bolj v šali kot zares -, vendar imam občutek, da se pred vsakimi volitvami razkoplje kakšno cesto ali pločnik. Ko pa je potem že vse zgrajeno - od novih cest in razširjenih pločnikov - ter je tudi že poskrbljeno za dodatno varnost in je izgrajeno krožišče, veljake zamika, da bi nekako nadaljevali in običajno likovne intervencije pristanejo v krožišču šele nekoliko kasneje.

Bi lahko dekorirana krožišča na slovenskih tleh razvrstili v določene kategorije? Tudi glede na material, ki je uporabljen na teh otočkih?
JB: Zagotovo je največ vinske simbolike. Prisotni so klopotci, celo majhni vinogradi, izostali nista niti pletenka in majolika. Kar pa se tiče uporabljenega materiala, je prisotnega veliko kamna, in to v povsem običajni kamnoseški maniri, kamen pa je seveda tudi najbolj obstojen. Tudi les je kar prisoten, prav tako v smislu običajnih rezbarij. Veliko krožišč pa daje vtis, kakor da bi bile zadeve vanje postavljene povsem naključno. Na primer v enem od krožišč v Naklem sta postavljena dva mlinska kamna, nad katerima so postavili strehico, izdelano posebej zanju.

MC: Morda bi lahko krožišča v tem pogledu razdelili v dve kategoriji. Prva vsebuje povsem klasične kipe, ki so bili bodisi ustvarjeni že prej in so jih šele naknadno prenesli v krožišče, bodisi so bili ustvarjeni namensko. Drugo kategorijo bi opredelil kot postmoderne instalacije, kar odraža tudi duha časa. Danes ni treba postaviti monumentalnega izklesanega ali ulitega kipa, ampak imamo pogosto opravka s kompozitnimi vsebinami, kjer so uporabljeni različni vsakdanji materiali; v nekaterih primerih lahko govorimo kar o ready-made objektih. V Naklem je eno izmed okrašenih krožišč naravnost fantastično, saj v njem najdemo majhnega plišastega oslička, ki vleče ogromen voz hlodovine. Tudi v Ilirski Bistrici je v tem smislu zanimivo krožišče, pri katerem gre za hibrid prostorske instalacije in krajinske arhitekture, saj je na sredino umeščen ribnik, ob njem pa postavljen majhen model mlina. Živimo pač v dobi, v kateri je zelo izražena začasnost - malokatera arhitekturna tvorba je danes še zgrajena "za večnost". Ta plišasti osliček bo najbrž zdržal le nekaj sezon, saj bo zaradi vremenskih vplivov verjetno kmalu razpadel. Pri tem krožišču - kakor tudi pri mnogih drugih - ni podatkov o tem, kdo je avtor postavitve in kako se je ta sploh znašla tam; ni izključeno, da gre v tem primeru bolj kot ne za šalo.

Kako se glede na - če uporabimo tavtologijo - krožno naravo krožišča pri fotografiranju sprejme odločitev, iz katere pozicije ga ujeti na fotografijo?
JB: Večino krožišč sva obiskala skupaj, parkirala sva kje v bližini in nato sem jih obhodil, da bi videl, od kod je najboljši pogled. Hitro sem prišel do spoznanja, da so to objekti, ki jih je v veliki večini težko fotografirati, saj je radij kroga pogosto kar velik, da lahko promet okoli njih poteka gladko, same postavitve znotraj njega pa v nasprotju niso tako zelo velike. Posledično, če hočeš na fotografijo ujeti ves obod, lahko vsebina znotraj njega na fotografiji izpade neznatna. V nekaj primerih pa sva imela zaradi okolice omogočen res hvaležen pogled z vrha. Izjemen je na primer pogled na krožišče v Ilirski Bistrici, saj ga je možno fotografirati tako, da ujameš v kader tudi ceste, ki vodijo do oziroma od njega. Ponekod sva se osredotočila bolj kot ne na golo dokumentiranje skulpture in tukaj se potem odloča predvsem na podlagi na primer vpadne svetlobe, še posebej če gre za klesan kamen.

"Dogajanje" na otočkih v krožiščih je torej pestro. Kako pa sta se spopadla z vprašanjem okolice krožišč, ki je pač kdaj zgolj zelenje, kdaj pa tudi z marsičim na gosto posejano okolje?
JB: Ko sva začela urejati fotografije, sva ugotovila, da z estetskega vidika morda vsebina krožišč ni tako problematična kot njihova okolica. Ne gre torej za vprašanje, kaj je umeščeno v krožišče, temveč v kaj je umeščeno krožišče. In tukaj se je pokazala polucija z nakupovalnimi centri in oglasnimi panoji, ki lahko povsem zasenčijo vsebino krožišča. S tega vidika se mi poraja vprašanje upravičenosti odločitev za prenos dveh forma viv, ki sta prej stali na drugi lokaciji v Luciji, v dve tamkajšnji krožišči. Očitno so odgovorni ocenili, da sta krožišči primernejši lokaciji zanju. Enako so ravnali na Ravnah na Koroškem in v Bohinjski Bistrici s prenosom skulpture iz tamkajšnjih parkov.

MC: Glede umeščenosti krožišč v urbano okolje je logično, da bi se jih težko postavilo v stara mestna jedra ali v stroge centre mest, saj ta preprosto niso zadosti prostorna. Najlaže in najbrž najbolj lično jih je moč umestiti na obvoznice in v trgovske in industrijske cone, kjer najboljše sovpadajo s svojo okolico. In kot je rekel Jaka, na takih lokacijah lahko okolica res kar "požre" krožišče. Glede tega je zelo zgovorna fotografija ptujskega krožišča s Puchovim motorjem v sredini, okoli katerega je toliko vizualne navlake, da motorja skorajda ni moč opaziti. Tako je kdaj sama okolica res bistveno bolj zgovorna od same plastike v krožišču.

Sta kdaj dobila občutek, da je v krožišča morda povsem nehote vnesena absurdna nota? In sta se kdaj nasmejala ob pogledu na vsebino, ki je tam pristala?
MC: Seveda sva se veliko smejala. Vsak posameznik ima pravico videti in razumeti stvari po svoje. Vendar menim, da so te skulpture v krožišča postavljene z vso resnostjo in močno dvomim, da imajo ironične namene in pomene, saj je krajevna identiteta resna stvar. Poleg tega so se le redki sposobni norčevati iz samih sebe. Ironično branje in razumevanje dekoracij v krožiščih pa se zlahka zgodi, kadar si ne znamo razložiti, zakaj se je neki motiv znašel na določeni lokaciji. Tako je na primer v krožišče v naselju Proseniško v šentjurski občini postavljena štorklja, in ko sem poizvedoval o njem, sem izvedel, da se štorklje v teh krajih pojavljajo zelo redko.

Katero od krožišč, ki sta jih uvrstila v knjigo, bi vsak od vaju izbral za svojega najljubšega?
JB: Odločil bi se za krožišče s pletenko ob nakupovalnem centru na cesti med Novim mestom in Otočcem. Najprej zaradi sporočanja identitete kraja pod Trško goro, poleg tega pa je pletenka res dobro izdelana. Zanimiva je tudi zgodba, ki se je spletla okoli nje, saj je sprožila razpravo, ali bi bilo treba spodaj napisati tudi Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju. Skulptura pletenke je sprva v času festivala Cvičkarija stala v mestnem jedru in so jo šele kasneje prenesli v krožišče.

MC: Nedvomno bi izbral krožišče s plišastim osličkom in hlodovino, saj dokazuje, da ni treba postaviti monumentalnega in dragega kipa, da bi bil učinkovit ali vsaj opažen. Hkrati je to morda tudi edino krožišče, ki lokalne identitete ne dojema in izraža tako zelo resno.

Še vprašanje bolj kot ne iz radovednosti - kako so se znašle napolitanke, čokoladna lizalka z barvnimi "mrvicami" in piškoti Moto v krožišču v Lescah?
MC: Tukaj je šlo za začasno postavitev, ki je bila vezana na Festival čokolade v Radovljici. Povsem slučajno sva prav v času festivala fotografirala gorenjska krožišča in sva šele kasneje izvedela, da je bila to t. i. fototočka festivala, namenjena torej temu, da se obiskovalci tam fotografirajo. Tako sva dokumentirala fototočko, ne da bi vedela, da gre za fototočko. To pa je najbrž tudi edino krožišče, ki ga najdemo v starem mestnem jedru, vendar je zares majhno in je pravzaprav obračališče, ki je pred začetkom cone za pešce. Se pa krožišča občasno uporablja tudi kot oglasne deske in tudi v teh primerih gre za zgolj začasne postavitve, naj bo to oglas za veselico, festival ali občinski praznik.

JB: Seveda, to je vendar top lokacija! (Nasmešek)

Torej odločitve, da knjigo naslovita Top lokacija, ni bilo težko sprejeti?
MC: Pravzaprav se je naslov ponudil kar sam ob ogledu televizijskega prispevka o ureditvi krožišča v Križevcih. Ta besedna zveza je bila izrečena v prispevku ob odkritju krožišča, ki ga krasi kip kasača kiparja Roberta Juraka. Potem ko sva za namene fotografiranja in raziskave prevozila precejšen del Slovenije, je hitro postalo jasno, da je danes koncentracija nove javne plastike največja ravno v krožiščih, v tem trenutno prekaša v mestne parke in trge, ki pa običajno že imajo javno plastiko.

Krožišče v Lescah (video: Tomaž Šantl)

Top Location / Lesce / Tribute to Slovenian pop-folk composer and musician Slavko Avsenik from Rostfrei Publishing on Vimeo.

Krožišče v Šenčurju (video: Tomaž Šantl)

Top Location / Šenčur from Rostfrei Publishing on Vimeo.