Redni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Rajko Bratož je komisijo navdušil zlasti z monografijo Med Italijo in Ilirikom: slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki, ki je bila prepoznana kot najboljša monografija s področja zgodovinopisja za leto 2015. V njej prikazuje dolgoletne raziskave literarnih in listinskih virov ter obsežne literature.
Spodbuda in promocija prodornega raziskovalnega dela
Zveza zgodovinskih društev Slovenije nagrado podeljuje od leta 2000 na predlog svojega člana Ervina Dolenca, nagrajence pa izbira posebna strokovna komisija. Glavni namen nagrade je spodbuda k boljšemu, predvsem prodornejšemu in pogumnejšemu raziskovalnemu delu, hkrati pa nagrada predstavlja promocijo odmevnih raziskovalnih dosežkov.
Izjemno poznavanje, natančnost, predanost in nazornost
Po oceni podpredsednice zveze Dragice Čeč se je Bratož v knjigi Med Italijo in Ilirikom pokazal kot izjemen poznavalec poznoantičnega časa na ozemlju Slovenije in sosednjih ozemelj. V knjigi se zrcali podoba znanstvenika, njegovo neutrudno in natančno delo ter njegova predanost zgodovinopisju.
"Kaže se tudi njegova sposobnost prikazovanja spoznanj in pritegnitve pozornosti z nazorno razpravo, ki bralcu približa najbolj zapletena vprašanja, hkrati pa ga opozarja na interpretativne dvome in še odprte probleme," meni Čečeva.
Bogata tradicija zgodovinskih društev
V Zvezo zgodovinskih društev Slovenije kot krovno organizacijo zgodovinarjev se je leta 1980 preoblikovalo Zgodovinsko društvo za Slovenijo, ki je naslednik precej starejše tradicije, ki se je začela s sekcijo v notranjeavstrijskem historičnem društvu med letoma 1843 in 1850, nato pa skladno z novo političnoupravno ureditvijo leta 1850 z ustanovitvijo Historičnega društva za Kranjsko.
Namen prvega društva je bil jasen, bilo je društvo za preučevanje deželne zgodovine - nove upravne tvorbe, zato so bile glavne dejavnosti zbiranje virov, njihovo urejanje in znanstvena obdelava. Glavni cilj je bila izdaja zgodovine Kranjske, začeli pa so izdajati tudi časopis, ki je sledil istemu namenu.
V času med obema vojnama se je nekdanje Muzejsko društvo za Kranjsko preimenovalo v Muzejsko društvo za Slovenijo, nadaljevanje tega pa je bilo po vojni Zgodovinsko društvo za Slovenijo.
Do leta 1966 je imelo Zgodovinsko društvo za Slovenijo podružnice v Celju, Kranju, Mariboru, Metliki, Murski Soboti, Novem mestu, Postojni, Ptuju in Škofji Loki. Te so izhajale iz tradicije predvojnih regionalnih oziroma lokalnih zgodovinskih in muzejskih društev, ali pa so bile ustanovljene po vojni. Leta 1966 pa so podružnice postale regionalna društva.
Naslednje leto v središču zgodovina izobraževanja
Zveza zgodovinskih društev Slovenije septembra prihodnje leto pripravlja zborovanje in znanstveni posvet Zgodovina izobraževanja.
Slovence kot narod sta oblikovala slovenski jezik in tiskana knjiga, nič manj pa izobraževanje in šola. Zgodovino izobraževanja pa tudi vzgoje in šolstva skozi stoletja predstavljajo različni formalni in neformalni načini prenosa kulturnih vrednot in znanja na mlajšo generacijo, pa tudi procese, ki jih danes označujejo kot vseživljenjsko učenje.
Pri tem ne gre spregledati močnega prepletanja vzgoje v družini in vzgojnih vplivov družbe, lastnih želja posameznikov po znanju in pestrosti idejnih vplivov ter državne in cerkvene vloge pri tem. Kako se je pri izobraževanju kazalo njihovo medsebojno sodelovanje in kako podpora ali odpori posameznim izobraževalnim pristopom in usmeritvam, bo osrednje vprašanje omenjenega zborovanja.