Veliko starejših francoskih kartuzij, arhitektur puščavniškega reda, ki ga je leta 1084 ustanovil sv. Bruno in nosi ime po francoski dolini Chartreuse, kjer stoji najstarejša kartuzija (Velika kartuzija), je namreč prezidanih ali pa podrtih. Žička kartuzija v Dolini sv. Janeza Krstnika pod Konjiško goro pa izstopa z obsegom in kakovostjo srednjeveške samostanske arhitekture, postavljene pretežno od poznega 12. do konca 14. stoletja. Tako so po tem, ko je vlada sprejela odlok o razglasitvi kartuzije za kulturni spomenik državnega pomena, zapisali na ministrstvu za kulturo.
Ob 850-letnici ustanovitve
Najstarejša kartuzija v Srednji Evropi in prvi samostan tega reda zunaj matične Francije in Italije letos praznuje 850 let od ustanovitve. Okoli leta 1160 jo je ustanovil štajerski mejni grof Otokar III. Štajerski, leta 1165 pa jo je z ustanovno listino potrdil njegov sin Otokar IV. Štajerski iz rodbine Traungavcev, od leta 1180 štajerski vojvoda Otokar I. V dolino sv. Janeza so se najprej naselili menihi iz francoske Velike kartuzije (ecclesia maior) pri Grenoblu, med njimi tudi kasnejši prvi prior Beremund, grof Cornwallski, s svojo prisotnostjo pa so vplivali tudi na arhitekturo in organizacijo naselbine.
Pri zidavi in delovanju samostana so uveljavili pravila starejših dvodomnih zahodnoevropskih kartuzij – ecclesia maior in minor. Zgornji samostan Žičke kartuzije (ecclesia minor) je z delno obnovljenimi zidovi stavb in obrambnega obzidja s stolpi, tlorisom in pokopališko kapelo ter obodi križnih hodnikov ostal dominanta zahodnega zatrepa doline.
Edini ohranjeni del spodnjega samostana (ecclesie minor) pa je romanska cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču. Zgradili so jo med letoma 1169 in 1190. Cerkev pravokotnega tlorisa ima pravokotno zaključen prezbiterij in zunanje opornike. Ohranil se je poznoromanski portal z reliefno luneto in portal, vzidan v južno steno ladje. Tudi notranjščino odlikujejo romansko obokanje, slavoločna stena in korne sedilije.
Knjižnica, o kateri se je govorilo daleč naokoli
Med letoma 1391 in 1410 je bila kartuzija sedež generalnega priorja rimske obedience kartuzijanskega reda. Tedaj je imela vlogo osrednjega samostana namesto Velike kartuzije v Franciji. V njej je deloval pomemben skriptorij, živahno intelektualno življenje so gojili številni pomembni menihi. Kartuzija je slovela po obsežni knjižnici. Oglejski laični kancler Paolo Santonino je v svojem znamenitem popotniškem dnevniku, ki ga je kot član odposlanstvo oglejskega patriarha pisal 1487, omenil več kot 2.000 kodeksov, verjetno pa jih je bilo še več. Za lažjo predstavo – s takšnim obsegom sta se ponašali denimo papeška knjižnica ali pa tista na Sorboni. Omenjeno knjižno bogastvo žal ni ohranjeno.
S pridobitvijo statusa bo nekdanja kartuzija ohranila kulturne vrednote, izboljšala se bo njena javna prepoznavnost in spodbudila javna kulturna raba, so prepričani na ministrstvu za kulturo. V pripravi je tudi razglasitev kartuzije Pleterje.