Gostje so bili Mladen Dolar, Alenka Zupančič in Slavoj Žižek, vstopnice pa so vsak dan nemudoma pošle.

Poznokapitalistična mantra o dobrodelnosti
Žižek je na zatiranje samostojnega mišljenja v poznem kapitalizmu opozoril s konkretnim primerom, ki je le del sindroma mantre o dobrodelnosti, enega izmed ideoloških postopkov za zatiranje samostojnega razmišljanja. V kavarnah ameriške verige Starbucks ob blagajnah najdemo 'opozorilo', da gre del zneska, ki ga plačamo, v dobrodelne namene. Tako te opozorijo, da že kot potrošnik narediš svojo 'nepotrošniško dolžnost', tako da se lahko mirne vesti posvetiš zgolj ... potrošništvu. Vsi agenti na neoliberalizmu zgrajenega poznega globalnega kapitalizma si tako prizadevajo, da ljudje ne bi postavljali temeljnih vprašanj. In še drugi primer: Kaj bo z Egiptom? Brez prave teorije bo po Žižku izgubljen, saj ljudstvo mora oblikovati alternativno teorijo, ki bo povsem na novo razmislila o premisah organizacije družbe. Navsezadnje je teorija 'predhodila' tudi enemu ključnih rezov v zgodovini dvajsetega stoletja, oktobrski revoluciji. Kot je poudaril Mladen Dolar, je Lenin cela leta bral Hegla, preden je šel v akcijo. Dolar je še dodal, da je nujno, da se v javnem intelektualnem diskurzu nikakor ne politizira prehitro; dolgoročno je veliko plodneje, če se "pri teoriji ostane tako dolgo, kot je le mogoče".

Leninova cepitev na dvoje ...
Lenin je bil tudi sicer izhodišče konference, vstopnice za katero so bile vsak dan znova povsem razgrabljene. Lenin je namreč kot sklic na Hegla zapisal misel, da je bistven, če ne celo edini konstitutivni postulat dialektike razcepljenje enega v dvoje. Drugače povedano, da je nenehno trenje, boj med dvema nasprotjema vedno že tudi bistveni definans njune skupne identitete; da ju ni mogoče misliti ločeno. Vendar je po Leninu vsaka taka enota nujno začasna, pogojna, prehodna. Lenin tako še piše, da »je boj med nasprotji, ki se vzajemno izkljčujeta, absoluten, tako kot sta absolutna tudi napredek in gibanje«. Cepitev enega v dvoje ne pomeni nič drugega kot to, da je vse, kar je, vedno le proces in dialektično gibanje, tako pa tudi boj.

... in kitajsko spajanje dvojega v eno
Teorem Eno se cepi v dvoje je znova postal pertinenten v kontekstu kitajske kulturne revolucije v šestdesetih letih. Vse skupaj se je začelo med študenti centralne partijske šole, ki so leta 1964 pri pouku filozofije dobili nalogo, da razmišljanje o teoremu Eno se cepi v dvoje nadaljujejo z razmišljanjem o možnosti Spajanja dveh v eno. Iz tega se je razvila razvpita in v Maovem krogu obsojena debata o možnosti samostojnega ekonomskega in političnega razvoja, kar je navsezadnje postalo tudi vodilo Kitajske po koncu sedemdesetih, ko je vodstvo kitajske partije že prevzel Deng Šiaoping ter se je počasi začel razvijati kitajski kapitalizem znotraj političnega socializma.

Plus in minus ter tisto vmes
V predavanjih so se Žižek, Dolar in Zupančičeva usmerili predvsem k ontološkemu vprašanju samega obstajanja in bivanja. Katera je tista osnovna enota, ki konstituira vesolje, in kaj omogoči preskok od njenega obstoja (obstajanja) h gibanju in k razvoju. Z različnimi orodji in po različnih poteh so trije gostje konference predlagali različne alternative ali pa različne moduse dialektične teorije, preigravanja med pozitivnim, negativnim, praznino med njima ter toriščem, ki nastane v točki preloma oziroma v zarezi med enim in drugim. Izredno aktualna in nazorna je bila izpeljava Alenke Zupančič, ki je kompleksnost mišljenja Realnega prvi dan razvijala na primeru moderne znanosti, katere začetek lahko lociramo v Galileja.

Znanost, ki konstituira predmet svojega raziskovanja, in erupcija Realnega
Z ozirom na lacanovsko teorijo znanosti govorimo, da se je moderna znanost začela, ko se je znanost znebila navezanosti na svet kot na predmet empiričnega raziskovanja in je začela sama producirati objekt svojega raziskovanja. Objekt moderne znanosti tako ne obstaja neodvisno od znanosti, določajo ga njene formule in v njih tudi živi. Šele v samem procesu znanstvenega raziskovanja in potem v znanstvenem diskurzu, ki sledi, se kreira novo Realno. To sicer ljudem ostaja neopazno, kljub temu pa naravo spreminja, saj spreminja vedenje o njej in, posledično, postopanje z njo. Tako se je, kot je poudarila Alenka Zupančič, zgodila erupcija Realnega, ne da bi se filozofi s tem sploh kaj dosti ukvarjali. Nastalo je Realno, ki je zaznavno le z inštrumenti in ki na neki način na novo določa meje možnosti obstoja. Hkrati pa neodvisno od znanosti ni nobene zunanjega zagotovila za to, da to Realno obstaja, čeprav nenehno vpliva na naše življenje. Resnica je tako tudi v 'trdi' znanosti postala diskurzivna.

Prevara samega sebe v odpovedi genetskemu inženiringu
V navezavi na Zupančičevo je Žižek omenil problemsko polje genetskega inženiringa. Žižek meni, da ne glede na našo pozicijo do (ne)sprejemljivosti tovrstnega manipuliranja z naravo s prepovedjo genetskega inženiringa ne bi rešili svobode ali narave, kakor se pogosto rado populistično govori, ampak bi šlo v tem primeru le za prevaro. Če vemo, da nekaj lahko naredimo, pa se, ker ne vemo zagotovo, kaj lahko z novim postopkom povzročimo, zaradi nekega strahu v 'podjetje' ne vržemo ... to je prevara samega sebe. Temo produciranja novega Realnega v znanosti je Žižek razvijal naprej, in sicer se je dotaknil ontološke zagate, ki jo je ta znanost sproducirala. Lotil se je kvantne fizike in pomena Higgsovega polja, domnevnega polja, ki naj bi napolnjevalo celotno vesolje in katerega energija pri mirovanju ni enaka nič. Prav to, da je potrebna neka energija, da se vzdržuje simetrija vakuuma, torej da se vzdržuje neko osnovno mirujoče stanje, in da se mora nekaj zgoditi, da poraba energije pade na nič, nasprotuje tradicionalni logiki in tako na glavo postavlja tudi celotno ontologijo.

Z osnovnimi ontološkimi vprašanji se ta čas ukvarja tudi Mladen Dolar. Ob koncu konference je nakazal osnovne konture in problematiko svojega trenutnega raziskovanja. Tudi on se je vrnil na raven osnovnega delca, vendar z izhodiščem v Heglovi misli in ne pri kvantnih fizikih. Osnovna predpostavka njegove izpeljave je bila, da je tisto, česar ne moremo razdeliti naprej, delitev sama, torej osnovni rez, temeljna eniteta, iz katere vse izide. Če je po eni strani Hegel videl sprožitev gibanja v praznini, torej v negativnosti onkraj reza, pa linija Spinoza-Deleuze prav v trenju v tem rezu, torej v klinamenu, vidi osnovni zagon. Kot je povedal Dolar, poskuša zdaj ugotoviti, kako bi bilo mogoče povezati obe teoriji in dokazati, da nista ekskluzivni.

Tem, k razpravi o katerih so spodbudili Mladen Dolar, Slavoj Žižek in Alenka Zupančič, je bilo še mnogo. Ključna referenčna oseba pa je do konca ostal Hegel. Morda je njegovo omniprezentnost najbolje pojasnil Žižkov vzklik: »Še vedno se mi zdi tako zelo perverzna ideja, da Hegel ni vsega vedel.« No, vsi, ki so bili na konferenci in ki so tam vztrajali vseh 'circa' 16 ur, danes zagotovo vedo več. Vsega pa ne. In tudi ne trije filozofi, ki niso povsem določno pojasnili, zakaj se moramo (bi se morali) danes vrniti k dialektičnemu mišljenju, čeprav je bilo prav to vse tri dni središče diskurza; in na trenutke – lahko rečemo hvala Bogu – tudi disputa.