Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega bodo danes krstno uprizorili novo dramo Barbare Zemljič Olje črne kumine. Avtorica je svoje novo besedilo tudi režirala, v njem pa je soočila svetove treh različnih generacij, ki ne najdejo medsebojnega sožitja ali vsaj sočutja.

Avtorica se je ob pisanju spraševala, kaj bi lahko povedala o trenutnih časih, ki jih določa razklanost. Pri tem se je vedno znova vračala k milosti in odpuščanju. Kot je povedala, so liki v drami iz različnih spektrov in se je težko vživeti v njih, vendar verjame, da je prav to naloga našega časa – gojiti razumevanje in empatijo.

V predstavi je soočila mater z mejno osebnostno motnjo in njenega sina, ki ju igrata Bernarda Oman in Jure Henigman, ter starše z avtističnim otrokom, ki vztrajajo v zakonu, čeprav se takšni pari velikokrat razidejo. Odigrali jih bodo Karin Komljanec, Matej Zemljič kot gost in Gaber K. Trseglav.

Prizori iz družinskega življenja
Dogodki so s časovnim preskokom razdeljeni med dve desetletji – podobno shemo poznamo iz kultnega Bergmanovega filma (in predstave) Prizori iz zakonskega življenja, le da tokrat namesto ljubezenskega razhajanja spremljamo postopen razkroj družine. "Kot pri Bergmanu se tudi pri Zemljičevi z odhodom enega od protagonistov razmerje ne konča, ampak je to le šele začetek konca, ki je sestavljen iz niza zbližanj in oddaljevanj," je ob tem zapisala dramaturginja Ira Ratej.

"Kaj komu pomenijo sreča, smisel in sočutje, je odvisno tudi od tega, kateri generaciji pripadamo, kakšne vzgoje smo bili deležni in v kakšni družbi živimo. Družine so vedno presečišče različnih generacij, zato se v njih krešejo nazori preteklosti, zahteve sedanjosti in pričakovanja prihodnosti. Vse te rane, ki si jih zadamo med sobivanjem, se spremenijo v brazgotine zamer, ki nas za zmeraj zaznamujejo, in niti olje črne kumine, vsesplošno zdravilno, ne olajša naših bolečin," so o predstavi zapisali v MGL-ju.

Na vrtiljaku duševnih stanj
Ira Ratej je igro opredelila tudi kot zgodbo o razpadu enostarševske družine in kot študijo medčloveških odnosov v območju robnih človeških stanj oziroma diagnoz – nekje med nevrozo in psihozo, med konsistentno nekonsistentnostjo, razpoloženjskim nihanjem in čustveno praznino na eni strani ter na drugi strani motnjo avtističnega spektra, ki se kaže v težavah pri izražanju čustev in težavah z empatijo.

Sceno je zasnovala Urša Vidic, kostume Tina Bonča, avtorsko glasbo je prispeval Miha Petric, svetlobo je oblikoval Andrej Koležnik, zvok pa Matija Zajc.