Glasba kot temeljni princip države; to je načelo, ki ga je v ustavo Italijanske uprave za Kvarner (v nadaljevanju Reka ali reška država), v glavnem jo je sicer napisal italijanski sindikalist Alceste De Ambris, vnesel Gabriele d' Annunzio. Reška država je bila največji projekt d'Annunzia in obenem tisti podvig, ki je najbolje pokazal, za kaj je pri evropskih zgodovinskih avantgardah šlo (o teoriji, ki to tezo podpira, nekoliko pozneje). Prav zato, ker je bila država, ki je obstajala med 12. septembrom 1919 in 30. decembrom 1920, skoraj neverjetna realizacija utopičnega mišljenja, politično-umetniški konstrukt par excellence in obenem prva sodobna začasna avtonomna cona (tako jo imenuje anarhistični teoretik Hakim Bey), želim zgodbo, ki naj bi bila sicer posvečena življenju in delu Gabriela d'Annunzia, enega največjih italijanskih literatov konca 19. in začetka 20. stoletja, začeti na Reki.

Dadaistični pozdrav na Reko iz Berlina
V strogem pogledu je bila ustanovitev reške države, s katero je d'Annunzio želel preprečiti, da bi Italija po koncu prve svetovne vojne izgubila Reko, politična akcija. A država, ki je nastala, je bila skoraj veliko bolj svojevrstni Gesamtkunstwerk kot pa običajna politična eniteta. Začnimo pri odzivu berlinskih dadaistov, izraženem v telegramu, poslanem neposredno po osvojitvi Reke: „Če bodo zavezniki protestirali, prosim, pokličite Club Dada Berlin. Osvojitev; veliko dadaistično dejanje, za katerega priznanje se bomo zavzeli z vsemi sredstvi. Svetovni dadaistični atlas DADAKO priznava Reko za italijansko mesto. Huelsenbeck. Baader. Grosz.“ Druga entiteta, in v tem tudi edina eniteta reda subjekta mednarodnega prava, ki je odkrito priznala reško državo, je bila Sovjetska zveza, katere tedanji voditelj Vladimir I. Lenin je dejal: „V Italiji je le en mož sposoben zanetiti revolucijo. D'Annunzio.“

Država - bordel, protofašizem, razvratni brlog pomorskih roparjev …?
Reška država je bila v šestnajstih mesecih svojega obstoja prostor eksperimentiranja z alternativnimi življenjskimi slogi. Drug ob drugem so v slogi živeli nudisti, vegetarijanci, futuristi, homoseksualci, zagovorniki svobodne l jubezni in rekreativne uporabe drog; tukaj so živeli povsem zakonito, in sicer več desetletij, preden so se za njihove cilje navduševali mladi v revolucionarnem letu 1968. Pavšalni izreki o državi, ki jo je kot Il Comandante vodil d'Annunzio, pogosto sledijo liniji – država - bordel, protofašizem, razvratni brlog pomorskih roparjev … Nekaj resnice najdemo v vseh navedenih oznakah. Reka, ki je bila gospodarsko blokirana, se je zares preživljala predvsem s piratskimi akcijami in z donacijami podpornikov. Vojaki in mnogi pustolovski entuziasti, ki so se zbrali na d'Annunzievi Reki, pa so med drugim slavili nikoli prekinjena slavja, zasebne zabave z mnogo droge (govorilo se je kovčkih, polnih kokaina), zamenjevanja ženskih in moških vlog ter orgij. Preberimo si dve pričevanji sodobnikov.

Mario Carli, pesnik, novinarski dopisnik in diplomat, je leta 1920 o reški državi napisal naslednje: „/.../ Vsak tretji dan imamo parado, slavje rož in domiselnih besed, ki govorijo o novem življenju in čudežih človeške duše, po kateri gredo vsi jest, prevzeti z entuziazmom in obnovljenim reškim duhom.“ Léon Kochnitzky, belgijski umetnik, ki je imel v reški administraciji vlogo vodje urada za zunanje zadeve, pa je utrip življenja na Reki, utemeljen na sistematični transgresiji konvencionalne meščanske morale, opisal z naslednjo anekdoto: „Tam je bila klet, katere stene so bile okrašene s kožuhi severnih medvedov; zadaj, sredi dima različnih esenc, so se odvijale nezaslišane orgije, ki so se izmenjavale z zdravicami Satanu. /.../ Kokain, katerega količino smo merili v sodih, je snežil na teh srečanjih in srkalo se je kri, ki je lila iz človeških lobanj /.../“ Vsak dan pa je d'Annunzio svoje državljane tudi razveseljeval z objavljanjem lepih misli in verzov v časopisju.

10. korporacija višje sile
Država, ki je med drugim uvajala tudi v italijanskem fašizmu afirmirano korporativno organizacijo države in v kateri se med drugim pojavi mučenje s prisilnim pitjem strojnega olja, kar so med drugim uporabljali tudi Mussolinijevi črnosrajčniki, je v svoji ustavi afirmirala tudi nekatera zelo napredna načela, za katerimi je stal tudi glavni pisec ustave De Ambris, ki mu je šlo predvsem za institucionalizacijo večje družbene enakosti. Po d'Annunziu je bil sicer glavni cilj ustave zagotavljanje lepega življenja oziroma lepote nasploh ter vzpostavljanje možnosti, da vsak državljan povsem razvije svojo duhovnost. V duhu zadnjega načela je ustava uvajala 10. korporacijo, v kateri je 'bivališče' dobila „skrivnostna sila, ki jo zastopajo vsi delovni ljudje in ki je usmerjena k višjim rečem“.

Ust ava je poleg tega zagotavljala politične pravice (splošna volilna pravica za ženske in moške); javni šolski sistem (njegova značilnost je bil večetični pristop – v šolah n aj bi poučevali vse jezike, ki so jih govorili prebivalci države, in tudi vse veroizpovedi so bile dobrodošle na Reki); nov koncept razumevanja lastnine (nobena lastnina ne more biti pojmovana kot izključna lastnina in pristojnost ene same osebe ali kot inherentni del te osebe /.../ Edini temelj, na katerem sme nekdo zahtevati lastnino v produkcijskem ali menjalnem procesu, je lastno delo); državljanske pravice (uzakonjenje ločitve); organizacija oboroženih sil (odprava vojske v miru in obvezno sodelovanje v vojski v času vojne za moške in ženske).

Antiliga narodov
Koncept pravičnosti, egalitarnosti in bratstva je reška država skušala uveljaviti tudi v mednarodnem prostoru. Kot način zoperstavljanja Ligi narodov, v kateri so videli novo orodje imperialističnih sil, so Rečani ustanovili Reško ligo oziroma Antiligo narodov, katere glavni namen je bila obramba koloniziranih ljudstev. V tej organizaciji, katere idejni vodja je bil že omenjeni Léon Kochnitzky, se je izrazila tudi d'Annunzieva naklonjenost evropski levici, Kochnitzky pa je kot prioriteto reške zunanje politike videl dober odnos s Sovjetsko zvezo, državo, ki je eden od „duhovno živih elementov našega časa“. Reški poskus se je končal s tako imenovanim krvavim božičem, ko je Italija, ki ji je tedaj že podpisana in ratificirana Rapallska pogodba prisodila Reko, bombardirala uporne Rečane. Akcija se je začela 24. decembra, na zadnji dan leta 1920 pa je bilo Italijanske uprave za Kvarner konec.

D'Annunziev desant letakov na Dunaju
Množično bombardiranje Reke je bilo veliko bolj 'strahopetno' dejanje, kot so bila d'Annunzieva vojaška dejanja, in je tudi že napovedovalo postopno 'sesirjenje' avantgardističnega duha, ki je navsezadnje zaznamoval tudi zgodnjo politično kariero Benita Mussolinija, ki je bil vendar sodelavec futuristov, pozneje pa je pristal v udobnem meščanskem življenju in prav tako buržoaznem oboževanju antično in klasicistično navdahnjene megalomanije. Ko smo že pri letalskih akcijah, ki imajo v celi futuristični freski prav poseben pomen – številni futuristi so bili ponosni lastniki letal -, naj omenimo še eno najbolj drznih individualnih akcij prve svetovne vojne.

D'Annunzio, ki je že ob začetku svetovne morije razburjal z govori, v katerih se je zavzemal za to, da bi Italija stopila na stran zaveznikov, je 9. avgusta 1918 na čelu devetglave 'eskadrilje' poletel do Dunaja in raztresel 50.000 letakov, na katerih je bilo njegovo besedilo, ki je Dunajčane obveščalo, da bodo kmalu poraženi: „To avgustovsko jutro, ko se končuje četrto leto vašega vztrajanja v obupanem položaju in se sijajno začenja leto naše velike moči, se nenadoma pojavi tribarvno krilo, znak, da se naša usoda spreminja. Usoda se obrača. Z železno gotovostjo se obrača k nam. /.../“ Hkrati so piloti odvrgli še 350.000 letakov, na katerih so Avstrijce pozivali, naj se odrečejo zavezništvu z Nemčijo.

Il V ittoriale – kjer so d'Annunzia vrgli čez okno in kjer je živela želva s premajhnim oklepom
Po koncu reške epizode se je d'Annunzio umaknil v svoj dom ob Gardskem jezeru, na posestvo Il Vittoriale, ki je danes urejeno kot muzej. Tja je na posvete hodil Mussolini in tam so d'Annunzia skušali ubiti leta 1922 oziroma dve leti, preden ga je italijanski kralj Viktor Emanuel III. povzdignil v plemiča in mu dal dedni naziv Principe di Montenevoso. Leta 1937 je sledilo še imenovanje za predsednika italijanske kraljeve akademije, leta 1938 pa je umrl zaradi srčnega infarkta. Pokopan je v imenitni grobnici na svojem posestvu, katerega obisk nam razkrije, kako nenavaden mož je zares bil d'Annunzio. Sprehod od grškega amfiteatra, prek ladje, 'zasidrane' v bregu hriba (situacija zelo spominja na vlačenje ladje čez greben v Herzogovem filmu Fitzcarraldo) do d'Annunzievega stanovanja, ki se, prenapolnjeno s simboli vseh možnih starodavnih kultur, zdi, kot da bi vstopili v wagneriansko svetišče. Vrhunec vsega je obisk jedilnice, ki jo krona nagačena želva velikanka, d'Annunzieva ljubljenka, ki je umrla zaradi prenajedanja, zaradi katerega ji je oklep postal premajhen.

Esteticistični kolaps umetnosti in avantagardistični preporod
Zdaj pa se še nekoliko vrnimo tja, kjer smo začeli. K tezi, da je bila reška država vrhunski avantgardni projekt, za obrambo katere se tokrat obračamo k temeljnemu besedilu Petra Bürgerja Teorija avantgarde (Theorie der Avantgarde, 1974). Bürger kot bistvo avantgarde postavi njeno funkcijo izvajanja samokritike institucije umetnosti v meščanski družbi. Pri avantgardnem protestu gre za težnjo, umetnost pripeljati nazaj v življenje, jo ponovno narediti relevantno v družbeni in politični aktualnosti; gre za težnjo, vsakdanjo življenjsko prakso prežeti z umetnostjo, ki je bila iz te prakse postopoma izgnana z uveljavljanjem meščanskega ideala družbe. Meščanstvo je namreč umetnost vzpostavilo kot samosvoj milieu v smislu samostojne institucije („S pojmom institucija umetnosti označujemo tako aparat za proizvodnjo in distribucijo umetnosti kot tudi prevladujoče predstave o umetnosti, ki določajo način recepcije umetnosti v določeni dobi.“ (Bürger)).

Vendar pa, dokler je še obstajala napetost med njenim institucionalnim okvirjem (osvoboditev umetnosti od tistih sfer družbenega življenja, ki so povezane z zagotavljanjem materialnih možnosti eksistence) in mogočo političnostjo vsebin posameznih umetniških del, umetnost še ni mogla biti pripoznana kot povsem odveč. Takšna je postala šele z esteticizmom konec 19. stoletja, znotraj katerega umetnost izgubi vsako političnost in se ukvarja le še sama s sabo, tematizira samo sebe. Šele tedaj je mogoč nastop samokritike institucije umetnosti. Umetnost se namreč tedaj koncentrira le še na sam umetniški medij, ki je uporabljen, in na producenta umetnosti. Tedaj pride do sovpadanja popolne avtonomnosti institucije umetnosti in vsebine umetniških del (do avtonomnosti glede na resnično družbeno in politično življenje) in tedaj je terjana samokritika umetnosti. Ta je torej neločljivo povezana z družbenoekonomskim razvojem, ki je po marksistični estetski teoriji nujen predpogoj vseh premikov v umetniški sferi. Po Marxu je pogoj za samokritiko družbe popolna izoblikovanost družbenega gradacijskega sistema; drugače rečeno, nastanek proletariata. Ta stopnja družbenega razvoja je tako nujen pogoj tudi za samokritiko institucije umetnosti kot avtonomne sfere znotraj meščanske družbe. To je tudi osnova razumevanja, da so bili glavni evropski avantgardni tokovi na začetku 20. stoletja povezani z levičarskimi in anarhističnimi ideološkimi dispozitivi.

Od Reke do Woodstocka
Gabriele d'Annunzio je kot književnik zaslovel prav na vrhuncu esteticizma. Po prvih pesmih, zaradi katerih so ga že obtožili pervertiranja načel javne morale, drugi pa so v njem videli pesnika, ki je v postano književnost končno vnesel nekaj vitalnosti, se je na mednarodnem prizorišču uveljavil kot avtor romanov. Odločilen je bil roman L'innocente, ki so ga hitro prevedli v francoščino, d'Annunzia pa naredili za mednarodno ugledno pisateljsko ime. Z več kontroverzami je povezano njegovo ustvarjanje za gledališče. D'Annunzio, ki je po mnenju kritika Edouarda Bouteta Italijanom dal povsem prvo, četudi ne povsem dovršeno tragedijo, je z dramo Citta Morta, ki jo je napisal za tedaj slovito igralko Sarah Bernhardt, ustvaril eno najizvirnejših in najdrznejših modernih tragedij. Moderna tragedija starogrške kakovosti in duhovne globine pa je bilo tudi d'Annunzievo življenje, ki ga je kot še nekaj avtorjev izvirnih idej njegovega časa (omenjamo le Nietzscheja) doletela usoda večkratnih reinterpretacij in iztrgovanja misli iz konteksta, v katerem so bile podane. Ker pa smo ravno v letu, ko se mediji na veliko spominjajo Woodstocka kot simbola osvoboditve mladine in kot triumfa kontrakulture, naj omenimo, da je bila d'Annunzieva reška država kontrakulturni projekt veliko večjih razsežnosti kot pa nekajdnevno zborovanje na ameriškem ranču. In čeprav od nje mineva 100 let, se Italijanske uprave za Kvarner ne spomni skoraj nihče.

Citati so izpisani iz publikacije Janez Janša: Il porto dell'amore.