Alex Garland, ki ga poznamo predvsem po precizno izrisanih svetovih znanstvene fantastike (Ex Machina, Annihilation), se je tokrat premaknil v polje distopije: Državljanska vojna je portret sicer izmišljene, a ne ravno za lase privlečene bližnje prihodnosti, v kateri je Amerika zdrsnila v bratomorno vojno. Razlogi zanjo so samo bežno nakazani (med drugim se je zgodilo nekaj, česar se spominjajo kot "antifa masakra"). Vemo le, da sta se zvezni državi Kalifornija in Teksas odcepili, v Floridi so bili separatisti poraženi, fronta pa je trenutno odprta v Charlottesvilu, manj kot dvesto kilometrov od Washingtona. Fotoreporterka Lee (Kirsten Dunst) in njen novinarski partner, adrenalinski džanki Joel (Wagner Moura), se nameravata skozi vojni kaos iz New Yorka prebiti v prestolnico: rada bi intervjuvala predsednika ZDA (Nick Offerman), še preden ga bliskovito napredujoče oborožene sile "Zahodne zveze" strmoglavijo in najverjetneje usmrtijo.

Kot spremljevalka se jima je vsilila še novinka, nadobudna mlada fotografinja Jessie (Cailee Spaeny), ki v Lee – tako kot v veliki Lee Miller, ki je dokumentirala osvoboditev taborišč ob koncu druge svetovne vojne – vidi svojo vzornico in se od nje namerava učiti. (Cailee Spaeny na nek sprevržen način torej igra isto vlogo kot v lanski Priscilli: poosebljeno nedolžnost, ki jo bo brezbrižni svet z naslado skalil.)

Vsi odnosi v zgodbi so zelo jasno razdelani, arhetipski. Lee in Jessie sta dve plati iste medalje: Lee je cinična, zagrenjena veteranka, ki ji je vse, kar je v dolgih letih na kriznih žariščih videla, prišlo do živega, pa naj nastopa še tako flegmatično. "Takih vprašanj si ne zastavljamo," odgovori na zlajnano vprašanje o etični dolžnosti fotografa, da posreduje, kadar je priča zločinom. "Mi dokumentiramo, da si potem vprašanja lahko zastavljajo drugi." Jessie je mlada idealistka, polna sanj o dogodivščinah in z željo, da bi se dokazala, čeprav je v kaosu vojne še popolnoma dezorientirana. Preden so se sploh podali na pot, ji je Lee že morala rešiti življenje pred avtobombo. Če temu prištejemo podatek, da se je odpravi pridružil tudi veteranski novinar Sammy (Stephen McKinley Henderson), ki je sicer izkušen maček, a tudi star, obilen in betežen, je jasno, zakaj Lee ves čas gleda tako čemerno: v verigi imajo kar dva šibka člena, ki lahko v smrt potegneta celo četverico.

Osrednja poanta Državljanske vojne ni v teh linearno izpisanih odnosih in prijateljstvu, ki se plete med ženskama, prav tako ni v političnem komentarju – poanta je v, no, državljanski vojni. Fokus je namerno na nasilju samem, ne pa na širšem družbenem kontekstu, ki je do njega pripeljal. Pred nami je eden boljši akcijskih filmov zadnjih let, ki se Amerike ne boji pokazati na način, kot smo na platnih navajeni videti porušen Alep ali Mariupol.

Garland svojo fresko razklane Amerike podaja prek serije vinjet, ki učinkujejo srhljivo življenjsko: na zakotni bencinski črpalki mlad kmetavzar v slogu Abu Grajba muči zasačena tatova, ki ju v resnici pozna še iz srednje šole. Opuščena blokovska naselja so postala poligoni v strelskih obračunih. Lokalni paramilitarci, za katere je nemogoče reči, kateri vojski pripadajo (najbrž nobeni), z apnom posipajo kup trupel v skupinskem grobu. "Vsakič, ko sem delala na vojnem območju, sem verjela, da domov pošiljam svarilo: Ne počnite tega," z grenkobo pripomni Lee. "Ampak zdaj smo točno tu." Vojna je naposled prispela na domači prag in Garland jo namerno upodobi na točno takšen način, kot Hollywood upodablja vojne v mnogih državah, kamor so ZDA v preteklosti že izvozile svojo "svobodo".

Skratka, vojna se zdi zgolj kot katalizator, izgovor za nasilje, ki se je v ljudeh nabiralo že dolgo. Potrebovali so samo minimalno pretvezo, da so stopili v akcijo proti tistim, katerih je treba deželo "očistiti". Ne, Garland na nobeni točki ne razpreda o MAGA republikancih, o ukradenih volitvah ali priseljevanju – nekateri mu zato očitajo, da je preveč "apolitičen", še posebej za leto predsedniških volitev. A vedeti je treba, da Državljanska vojna noče biti svarilo pred tem, kaj bi prinesel še en Trumpov mandat, noče biti parabola o tem, kaj se zgodi, če ne pristrižemo peruti voditeljem z avtokratskimi težnjami. To, da politično sporočilo ni v ospredju, v resnici učinkuje še bolj fatalistično: v tej državljanski vojni že dolgo ne gre več za ideale, če je sploh kdaj šlo, vojna je le dokončno razgaljenje nagnite srčike naše družbe. Nasilje ima svoje lastno življenje in se ravna po lastnih pravilih.

Sploh pa naj bi se novinarji izraziti politični pripadnosti izogibali: našim protagonistom je bolj ali manj vseeno, kdo se bojuje proti komu, če imajo le dober razgled na akcijo na fronti. Z besedami velikega Roberta Cape: Če tvoje slike niso dovolj dobre, to pomeni, da nisi dovolj blizu. V hrabrem novem svetu populistične demagogije, kjer mediji veljajo za "sovražnika", jim ogromni napisi PRESS na varnostnih jopičih tako ali tako ne bodo pomagali. Garland se večinoma izogne pretiranemu romantiziranju vojnega novinarstva (Joel in Lee sta vse prej kot nesebična junaka), opozarja pa, kaj se zgodi, če četrta veja oblasti izgubi svoj pomen in veljavo v družbi.

Že v prve pol ure pomenljiv pogovor med protagonistkama – "Bi me fotografirala, če padem v navzkrižnem ognju?" – zelo nedvoumno nakaže, v katero smer se peripetija odvija.

Zadnja tretjina filma je namenjena le še (sicer odličnim) akcijskim sekvencam; desant na Belo hišo v celoti zasenči vse druge vsebinske poudarke, ki se jih da izločiti iz prologa. Vseeno pa moralno središče Državljanske vojne vseskozi ostaja izmučeni izraz Kirsten Dunst: v njenem pogledu se zrcalita ves kaos in bolečina naroda, ki se ne kolje več zaradi te ali one politične opredelitve, ampak samo še zaradi tribalističnega instinkta in zgrešenega pragmatizma.

Ocena: 4