Obstaja torej neka čisto državljanska veroizpoved, katere člene določa suveren, ne sicer kot verske dogme, temveč kot družbene občutke, brez katerih ni mogoče biti ne dober državljan ne zvest podanik.
Pravzaprav se nacionalni prazniki zares uveljavijo z vzponom nacionalnih držav, katerih triumf je mogoče časovno locirati v 19. stoletje in ki že z razmahom imperializma konec 19. stoletja postajajo preživeta forma. Filozofija, ki utemeljuje obstoj nacionalnih praznikov v republikanskih oblikah držav in tudi v državah, kjer je oblast monarha zamejena z ustavo, oziroma v državah, ki jih vodi ljudstvo, pa je v svojem bistvu proizvod razsvetljenstva.
V tem pogledu je ključen prispevek Jean-Jacquesa Rousseauja, ki v svojem delu Družbena pogodba razvije koncept državljanske religije. Rousseau državljansko religijo opredeli: "Obstaja torej neka čisto državljanska veroizpoved, katere člene določa vladar, ne sicer kot verske dogme, temveč kot družbene občutke, brez katerih ni mogoče biti ne dober državljan ne zvest podanik. Čeprav ne more nikogar prisiliti, da veruje vanje, lahko prežene iz države vsakogar, ki vanje ne veruje; prežene ga lahko ne kot brezbožnika, temveč kot nedružabnega, nesposobnega, da bi iskreno ljubil zakone in pravičnost in po potrebi žrtvoval življenje za svojo dolžnost; če pa je kdo javno priznal te dogme, potem pa se obnaša, kakor da ne veruje vanje, naj bo kaznovan s smrtjo; zagrešil je največjega vseh zločinov, lagal je pred zakoni."
Državni prazniki so tako postali nekakšni opomniki, postali so trenutki, ko naj se človek še posebej zave svojega poslanstva kot državljan in naj kot tak tudi utrdi vero v državljanske vrednote. Pomen ohranjanja teh vrednot nam ilustrira anekdota, v kateri nastopa Benjamin Franklin, eden izmed tako imenovanih ustanovitvenih očetov (Founding fathers) Združenih držav Amerike in izvrsten diplomat, ki je med službovanjem v Franciji med letoma 1778 in 1785 vsrkal filozofske uvide razsvetljencev in tistih, ki so pripravljali revolucijo. Nedolgo po ustanovitvi ZDA je Franklina neka ženska vprašala: "Torej, doktor, kaj imamo – republiko ali monarhijo?" Franklin je odgovoril: "Republiko, če le jo zmorete obdržati."
Trinajst vrednot, vsaka za en teden
Franklin sam je sicer komaj dvajsetleten, ko verjetno še ni razmišljal o tem, kako naj bi bila organizirana morebitna poznejša samostojna severnoameriška država, sestavil seznam trinajstih temeljnih vrednot, za katere je med drugim dejal, da je njihova kultivacija tako zahtevna in obenem tako bistvena, da se je je potrebno lotiti postopoma, in tako si je zadal za cilj, da se bo vsak teden posvetil eni izmed njih. Te vrednote, ki jih je kot bistvo dobrega človeka in državljana pojmoval tudi pozneje, ko je bil že ugleden državnik, so: zmernost, tišina oziroma zmernost pri uporabi besed, red, skromnost, delavnost, iskrenost, pravičnost, zmernost, čistoča, hladnokrvnost, preprostost, usmiljenje, pri katerem si moraš za vzor vzeti Sokrata in Jezusa.
Vrednotni minimum države
Za Rousseaujevo nocijo državljanske religije stoji njegov pojem družbene pogodbe, ki je edini zakon, ki zahteva privolitev vseh. Tako lahko ugotovimo, da je državni praznik dogodek obnavljanja družbene pogodbe, je trenutek vnovične prostovoljne združitve na temelju skupnega priznavanja določenega korpusa vrednot, ki ga lahko povežemo z Rousseaujevo občo voljo (volonté générale), ki se ji podredijo vsi člani družbenega telesa, v tem pa vseeno ostanejo svobodni. Obča volja, zaokrožena v družbeni pogodbi, je vrednotni minimum, ki omogoča funkcioniranje republike in obenem ne krni posameznikove svobode oziroma v Rousseaujevih besedah: "Treba je najti tako obliko združitve, ki bo z vso skupno močjo branila in varovala osebo in premoženje vsakega pridruženega člana in v kateri se bo lahko vsakdo, združen z vsemi, vendarle podrejal le samemu sebi in ostal prav tako svoboden kakor prej." In še: "Vsak od nas daje svojo osebo in vso svojo moč pod vrhovno vodstvo obče volje; in vsakega člana sprejmemo v telo kot nedeljiv del celote."
Kako resno jemljemo našo družbeno pogodbo?
Jean-Jacques Rousseau ostaja eden najpogosteje citiranih političnih filozofov in malo je politikov, ki bi si upali popolnoma zanikovati njegove teoreme, čeprav je treba upoštevati dejstvo, da ti zaradi zelo drugačnih zgodovinskih okoliščin danes seveda niso povsem uporabni in tudi že ob njihovem prvem zapisu jih je zaznamoval moment utopičnosti. Pa vendar že samo preprosto spoznanje, da je bila udeležba poslancev, torej tistih, ki naj bi bili glavni varuhi naše obče volje, na slavnostni seji izredno pičla, vzbuja skrb, ali pravzaprav naši politiki sploh resno jemljejo 'našo družbeno pogodbo', ki smo jo 'obnovili' včeraj.
Ob tem in ob njihovem ravnanju v polju med politiko, množičnimi mediji in gospodarstvom se vse bolj zdi, da so trenutne razmere veliko manj pendant trenutku, ko se je skupina mož odločila v praksi preizkustiti človeka osvobajajočo filozofijo razsvetljenstva, kot trenutku pred tem oziroma sredini 18. stoletja, ko je v predgovoru h komediji Narcis ali tisti, ki občuduje samega sebe (1752), Rousseau zapisal: "Prav tu najdemo uničujoči vir nasilja, izdajstva, zahrbtnosti in vseh drugih ostudnosti, in ta nujno ustvarja razmere, v katerih si vsakdo, medtem ko hlini, da bi rad prispeval k sreči, blaginji in ugledu drugih, prizadeva zgolj za to, da bi na njihov račun povzdignil le samega sebe."
Obstaja torej neka čisto državljanska veroizpoved, katere člene določa suveren, ne sicer kot verske dogme, temveč kot družbene občutke, brez katerih ni mogoče biti ne dober državljan ne zvest podanik.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje