"Bodeča žica, brzostrelke in tanki niso sredstva, s katerimi bi državljanom Nemške demokratične republike njihovo državo naredili znosno. Le država, ki ni več gotova, da jo njeno ljudstvo podpira, se poskuša rešiti na ta način." To je ena od misli, ki jih je Günter Grass zapisal v javnem pismu le nekaj dni po postavitvi berlinskega zidu oziroma 16. avgusta 1961. Pismo, s katerim je skupaj s kolegom Wolfdietrichom Schnurrejem izrazil ogorčenje nad vedno hujšo diktaturo, je veliko pripomoglo k temu, da so Grassa identificirali kot državnega sovražnika in ga prepustili špijonom Stasija. V več kot dvajsetih letih se je v Grassovem osebnem arhivu nabralo 700 strani poročil, njegovo ime pa se omenja na 2.300 straneh uradnih dokumentov Stasija. Grassov osebni arhiv skupaj z Grassovimi komentarji je sedaj izšel v knjigi Günter Grass im Visier - Die Stasi-Akte (Günter Grass pod drobnogledom - Stasijevi dokumenti).
Zanimiva zgodovinska knjiga in ne znanstvena izdaja
Urednik knjige Kai Schlüter je za časopis Die Welt povedal, da je bil njegov namen napisati "zanimivo zgodovinsko knjigo, ne pa znanstveno izdajo". Prav zato je birokratski, hkrati pa v zelo nenavadni besedni stavi tudi skoraj nadrealistični jezik želel dopolniti s čim več komentarji, tako Grassovimi, kot tudi s komentarji nekaterih njegovih sopotnikov skozi leta obstajanja Nemške demokratične republike. Kot poudarja Schlüter, je bil Grass vse od začetka šestdesetih aktiven borec za širjenje svobode, nikoli ni sprejel diktature in je svojim vzhodnonemškim kolegom je tudi vedno znova pomagal.
Stasiju dolgo neznana nemško-nemška literarna srečanja
Seveda Günter Grass nikoli ni živel v Nemški demokratični republiki in je Vzhodnim Nemcem pomagal predvsem od zunaj. Včasih pa se je vendar 'znašel' tudi na Vzhodu, čeprav tega vzhodnonemške oblasti niso vedno ugotovile. Pomembno poglavje Günter Grass im Visier - Die Stasi-Akte je namreč tisto, ki osvetljuje malo znan niz srečanj med pisatelji obeh nemških držav. Ta srečanja so se vrstila med letoma 1974 in 1978, bila pa so tako dobro organizirana, da so se kar dve leti spretno izogibala Stasijevim slednikom. Leta 1980 je potem NDR Grassu prepovedal vstop v državo, v utemeljitvi pa je bilo zapisano: "Grass v NDR-u sovražne in negativne sile spodbuja k akcijam proti socialistični družbeni in politični ureditvi." Zanimivo pa je, da najvišji državni organi prepovedi vstopa v državo za Günterja Grassa nikoli niso upoštevali.
Ker Stasi Grassa seveda ni mogel 'pohopsati' na svojem ozemlju, mu je poskušal življenje otežiti celo v Zahodnem Berlinu. Znana je Stasijev poskus preprečitve uprizoritve Grassovega dramskega dela Die Plebejer proben den Aufstand (Plebejci vadijo vstajo). Praizvedba igre je bila predvidena za januar 1966 v berlinskem Schillerjevem gledališču, Stasi pa je poskušal na vsak način preprečiti izvedbo drame o ljudski vstaji, ki se je v NDR-u zgodila 17. junija 1953, in o vlogi Bertolta Brechta v njej.
Prekinitev zaradi brezperspektivnosti podviga
Stasi je Grassa iz rok spustil leta 1989. Utemeljitev: "Prekinitev zaradi brezperspektivnosti podviga." Neperspektivno je bilo tako rekoč vse, kar je Stasi delal. To je tudi eden izmed razlogov za nastanek neverjetno kompleksnega jezika v njegovih dokumentih. Ali kot pove Schlüter: "Če dan za dnem bereš te dokumente, nenadoma norost premaga resničnost." Tako nekako se je zares godilo v NDR-u. Nihče ni zaupal nikomur; nihče ni vedel, kaj je res. Günter Grass, ki so ga v zadnjih letih tolikokrat 'lovili' zaradi njegovega članstva v SS-ovem podmladku, pa se je vendar boril proti tej nadrealni realnosti NDR-a- Četudi od zunaj.