Billy Joel Armstrong z odštevanjem v eksplozijskem začetku albuma - sicer le prvega izmed treh (¡Dos! in ¡Tré! še sledita), ki bodo izšli do januarja prihodnje leto - s skladbo Nuclear Family pristopi z okrepljenim magnetofonskim glasom in nagovarja z uporniškim besom svoje "podanike" s konotacijami na zvok Ramonsov. Prva stvar, na katero poslušalec lahko pomisli, je, da so Green Day začeli resne obnovitvene posege v svojo graščino.

Zidak za zidakom postavljajo na mesta, ki so jih skozi leta pustili prehodnejša. Punkrock 21. stoletja? Niti ne. Bolj zatekanje h klišejem, ki jih na koncu tako izigrajo, da postanejo samoironični. Z ritem-kitara zvokom Mika Dirnta in Treja Coola, kjer izstopa na trenutke ubijalsko pošastni bas na eni strani in Armstrongovo petje, niso tisto, kar so bili na začetku.

Navsezadnje gre za skupino, ki je v zadnjih dvanajstih letih ponudila dva močno baladno navdihnjena studijska izdelka - celo rockopero (American Idiot iz leta 2004). Kot prijetna osvežitev se tako izkaže odsotnost politično obarvanih besedil. Pa vendar: po kazanju sredinca stebru ameriške oblasti kdo še verjame besnenju nad prevzemanjem nadzora, sprostitvi in ubijanju didžeja?

Pri ¡Uno! se tako zdi, da pustijo vse, kar so pozabili nekoč. A to naredijo leta prepozno. Diskopank v slogu Franza Ferdinanda, ki srečajo Clashe - že slišano, toda s prizvokom Green Day. Funkpunk v slogu The B-52s - neslišano in s prizvokom Green Day. V 45-minutnem "šusu" brez pretiranih baladnih podtonov, kjer skladbe s počasnejšim tempom pridejo še bolj izrazno (Sweet 16) do stopnje srce parajočih pankovskih romanc.

Armstrong ponudi lepo melodično delo, v katerem se poigrava s svojim falzetom in pušča prostor za pankovsko kitarsko solažo. Med alternacijami med pankovskimi poskočnicami, kot so Loss of Control, Angel Blue in Rusty James, in s popom iz 60. let prejšnjega stoletja vbrizgane skladbe, kot so Fell For You, Troublemaker in Oh Love, se izkristalizira energijski naboj, ki je idealen za nove generacije poslušalcev Green Daya, a so jih do zdaj bežno poznali le z Basket Case in izpade vse prej kot poppunkovska osvežitev za stare, ki so jih zasvojile rockbalade.

!Uno! vas bo pustil ob hitro zapomljivimi kitarskimi rifi in besedili, ki vas enostavno potegnejo tako v prepevanje poleg Armstronga ob misli, da stojite na še devetnajstem koncertu v seriji mesečnih revijskih nastopov sredi Las Vegasa.
Ocena: 3, piše: Klavdija Kopina