Za pravovernega privrženca Lanegana okus njegovega opusa ne zbledi niti po nekajkratnem poslušanju njegovega zadnjega glasbenega dela. Če se navežem na Laneganove besede, ki so pospremile njegov predhodni samostojni album Bubblegum, ki ga je izdal pred osmimi leti – "nobeno življenje ni tako veliko, da ne bi šlo v eno steklenico" –, bi lahko ob poslušanju albuma Blues Funeral rekel le, da nobeno življenje ni tako zahtevno, da ga Lanegan ne bi bil zmožen opevati – spesniti in interpretirati.

Pogrebni blues je po toliko letih jezdenja čez zlomljena srca, ki jih je Lanegan zavestno puščal kot sledi svojega lastnega introvertiranega sveta, nadomestil t. i. psycho blues – novinarsko glasbeno iznajdbo, ki ne le, da je opisovala njegov glasbeni slog, temveč tudi njegovo konfuzno življenje. Življenje, ki ga je Lanegan, če že ni bil na odru ali v glasbenem studiu, na vse mogoče načine poskušal uničiti v alkoholu in narkotikih. Toda, trdoživ kot je, mu je naposled le uspelo dodobra flambirati lastne glasilke in dobili smo, poleg blues noira (Bleeding Muddy Water) še zaprašeni bariton (Gray Goes Black), ki nima konkurence.

To vedo tudi tisti, ki so se kadar koli "dotaknili" temnega princa z namenom, da jih njegova bližina navdihne. In sodeč po tako dolgem premoru v lastni solistični karieri je bilo takšnih veliko. Album Blues Funeral seveda vleče rdečo nit (Riot In My House, Leviathan, The Gravedigger's Song, Harborview Hospital), osemletnih skupinskih blues sessions – od Josha Homma, prek Isobel Campbell, Soulsavers pa vse do Grega Dullia in Unkle. Toda ko slišim skladbo St Louis Elegy, se sprašujem, kdo je koga oplajal vsa ta leta. Na odru in za šankom.

Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapović