A preden si privoščite odmerek The King of Limbs, na valentinovo napovedanega in nekaj dni pozneje izdanega osmega albuma britanskih alternativnih prvokategornikov, je morda primerno opozorilo: Radiohead ne dajejo zagotovil, da bo na vas nujno deloval meditativno zdravilno. Ob žlobudravi elektroniki, nervoznih ritmih in odtujenem glasu pevca Thoma Yorka v uvodni Bloom bodo hitro v prah poteptani upi vseh, ki nekje globoko v sebi še vedno pričakujejo, da se bodo nekoč le vrnili tisti bolj rockersko našpičeni Radiohead izpred petnajstih let.

Kot vsi njihovi albumi zadnjega desetletja tudi The King of Limbs ni lahek instantni poslušalski zalogaj, čeprav je njihov najkrajši do zdaj. Osem pesmi se povezuje v 37-minutni hipnotični venček, ki Yorkovo osamljeno hiperobčutljivost večinoma postavlja v ponavljajočo lebdečo elektronsko atmosfero, v kateri njegova izolacija od sveta pride do najbolj bolečega izraza. Nekajkrat ta elektronski tok pretrgajo bolj klasična glasbila, kot je nežna spremljava klavirja v Codex, kjer se Yorkov glas kot na večini albuma le redko dvigne nad intimni ton šepetajoče naveličanosti.

Na The King of Limbs odzvanjajo znani podtoni številnih pesmi Radiohead iz novega tisočletja, tako da si tokrat kakšnega revolucionarnega preskoka v korenito nove zvočne pokrajine niso privoščili. A pri njih nikoli ne veš, ali ne pripravljajo spet kakšnega novega presenečenja, in zdaj verjetno ne bi nikogar preveč začudilo, če bi čez kakšen mesec po gverilsko izdali novo ploščo, na kateri bi svojo glasbo popeljali v čisto drugačno smer.

Dokler se to ne zgodi, milijonom oboževalcem po svetu v mozganje prepuščajo album The King of Limbs, ki ga nekako povzema tudi spodnji videospot za pesem Lotus Flower s plešočim Yorkom. Gledalec ni nikoli čisto prepričan, ali ga čudaški možakar s kančkom ironije premišljeno postavlja pred dodatni zvočno-vizualni izziv ali pa se je že dokončno in nepovratno izklopil iz naše resničnosti. Verjetno je prav ta dvoumnost tisto, kar kljub včasih napornim prvim vtisom njihovi glasbi daje pridih značilne čudovite skrivnostnosti.

Ocena: 4; Piše Blaž Tišler