"To je bilo res težko," je izdelavo kipa največjemu slovenskemu pisatelju Ivanu Cankarju opisal kipar Edin Šćuk.

Ob delu je Edina Šćuka navdihnil znani bosanski pesnik Mak Dizdar. "Preučeval sem njegov življenjepis, vse njegovo življenje. Moral sem imeti neko izhodišče, da sem lahko vse skupaj prepletel. V meni so odmevale besede Maka Dizdarja: 'Zemlja je s smrtnim semenom posejana, a smrt ni konec, ker smrti v resnici ni. S smrtjo je samo obsijana steza, ki se vzpenja od gnezd do zvezd.' Gnezdo Ivana Cankarja je Vrhnika. Tudi on je kot večni nomad vse življenje hrepenel po domu. Tudi ta kip govori o njegovi vrnitvi, ko je po stotih letih spet prišel domov."

Hercegovci imajo kamen v genih
Hercegovci imajo kamen v genih, za Edina pa je on tudi največja ljubezen, poezija, glasba. Treba je samo videti s kakšno ljubeznijo in predanostjo ta umetnik ustvarja v kamnu! "Verjetno je tudi genetika prispevala k temu, da tako čutim kamen. Če mi je kaj ostalo v spominu, je vonj kamna." Edinov oče je, kot mnogi drugi iz njegovega rojstnega kraja, delal v podjetju Granit v Jablanici, majhnem mestu v Hercegovini, ki leži ob kanjonu zelene lepotice Neretve.
Stavba dunajske opere, Akademija znanosti v Moskvi ali Mestna hiša v Berlinu so le nekateri izmed pomembnih objektov, ki jih krasi granit, po vsem svetu znan hercegovski kamen. Kipar Ivan Meštrović je za jablaniški granit rekel, da je "neuničljiv, večen in trajnejši od bazaltnih spomenikov Nubije in egipčanskih piramid" in prav iz črnega jablaniškega granita naredil znani spomenik neznanemu junaku na Avali v Beogradu.

"Zanimivo je, da navadnega človeka kamen asociira le na nekaj težkega, mrzlega, trdega. A verjemite, da za kiparje, vsaj tiste, ki delamo s kamnom, ko se začnemo pogovarjati z njim, ko ti kamen dovoli, da se družiš z njim, vse te lastnosti počasi izginejo. Priznati morate, da ni nič lepšega od tega zvoka."

Srebreniška mati
Izjemno lep in močno sporočilen je njegov kip "Srebreniška mati", ki ga je izdelal po srečanju z eno izmed teh žensk v Sarajevu. "Za to snežno belo skulpturo me je navdihnila mati, ki je v Srebrenici izgubila dva sinova in dva brata, kljub temu pa ostala čista in brez trohice sovraštva v sebi." Prostore Društva bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiljan krasi njegov bosanski kralj Tvrtko, obiskovalci Arboretuma pa lahko občudujejo njegove skulpture kitov v naravni velikosti.

Na razstavi tudi slepi
Zanimiva je zgodba o tem, kako je Edin Šćuk na eno izmed svojih razstav povabil slepe. V tem času je bil navdušen nad konji in je izdeloval predvsem skulpture konjskih glav. Opazil je, da se na razstavah obiskovalci zelo radi dotikajo skulptur. Takrat se mu je porodila ideja, da na razstavo povabi slepe ljudi. Na njegovo razstavo je tako prispel cel avtobus slepih ljudi, ki so prvič imeli tovrstno izkušnjo in ki so, po njegovih besedah, zelo močno čutili skulpture, božali jih, uganili celo, katere barve je katera ipd. "Ti ljudje so me naučili, kako je treba gledati s srcem. To je bila zame pomembna izkušnja, kako v kamnu in sploh v kiparstvu gledati s srcem."