Režiser Eduard Miler, ki je Peera Gynta prvič režiral pred približno desetletjem, pravi da gre za tekst, ki si ga režiser želi delati, ko ima možnost, in igralska ekipa MGL-ja je to možnost ponujala. Z ustvarjalci so prek dela, v katerem Ibsen obračunava sam s seboj, tedanjo zatohlo Norveško in tudi celotno Evropo, raziskovali posameznika, obenem pa pravi Miler: "Sem se ukvarjal s stvarmi, ki so mogoče malo pozabljene v gledališču."

Kot je poudarila direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor, se v Ibsenovem delu pojavi vse, tudi vse skrajnosti: dobro in zlo, ljubezen in sovraštvo, rojstvo in smrt v konkretnem in prenesenem pomenu, kar so ustvarjalci zgrnili v ekstravagantno tvegano temačnost, znotraj katere je najti izjemno duhovite in humorne dele.

Moč lastne domišljije in trk realnosti
Dramaturginja in avtorica predelave Žanina Mirčevska pravi, da so Peera Gynta "prebrali kot zgodbo o posamezniku, ki je povprečen, ampak zase misli, da je enkraten, neponovljiv. In tukaj nastane peergyntovski paradoks; po eni strani glavni junak v svoji domišljiji preigra vse mogoče scenarije, postane znanstvenik, filozof, kapitalist, mladenič, ki jaha srnjaka, pravzaprav postane nadčlovek, na koncu pa ugotovi, da je njegovo življenje šlo v nič, ker v realnem življenju ni bilo konkretnih, velikih dejanj. Vse je bilo gola domišljija, Peer Gynt pa se izkaže za ovinkarskega, polovičarskega človeka, ki ni zmožen konfrontacije z življenjem. In to je podoba sodobnega človeka; najlažje je biti v svojem domačem naslanjaču in iz udobnega sedeža opazovati, komentirati svet in ne sodelovat pri njegovem razvoju."

Pri snovanju glavnega junaka, ki ga igra Matej Puc, so torej izhajali predvsem iz dejstva, da se vse dogaja v njegovi glavi, kar pa, po Pucevih besedah, takoj ustvari neko tesnobno in shizofreno sliko. "Tudi prostor nakazuje, da smo v nekem zaprtem prostoru. Izhajali smo iz tega, da je Peer Gynt celo malo temačnejši, kot bi lahko bil. Jaz sem si ga na začetku predstavljal drugačnega, malo bolj igrivega, vendar se je skozi delovni proces ta temačna plat soočanja s travmami in strahovi razjasnila."

Poleg Puca v več vlogah igra Iva Krajnc, ki je tako kot celotna ekipa izpostavila izjemno dober delovni proces, o prepletenosti svojih vlog – med katerimi sta tudi vloga Peerove mame in ljubice – pa ni želela preveč povedati, "ker si vsak posameznik ustvari lastno sliko".

V predstavi igrajo še, Primož Pirnat, Nina Rakovec, Domen Valič, Jure Kopušar k. g. in Vladimir Jurc. Prevod je delo Milana Jesiha, scenograf je Branko Hojnik, kostumografka Jelena Proković, za jezik pa je poskrbela Maja Cerar. Uprizoritev je nastala v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, kjer bo premiero doživela 6. novembra, v MGL-ju pa bo premierno uprizorjena nocoj ob 20.00.

Instalacija v spomin na Dušana Moravca
Ob 95-letnici rojstva Dušana Moravca, soustanovitelja Mestnega gledališča ljubljanskega, prvega dramaturga tega gledališča in ustanovitelja MGL-jeve knjižnice, pa so v Mestnem gledališču postavili instalacijo Darjana Cerarja Mihajlovića z naslovom Uzrite prizor.