"Tale tu, ki tako samozavestno privzdiguje obrvi, je Filatija (Samoljubnost); tej, ki se, rekla bi, z očmi smeje in z rokami ploska, je ime Kolahija (Priliznjenost); tistale tam z napol zaprtimi vekami, kot da bi spala, je Lete (Pozaba), njena soseda, ki se s prekrižanimi rokami opira na lahti, Mizoponiija (Delomrznost); tale z vencem rož na glavi in zavita v oblak dišav je Hedone (Naslada), ona tam z vlažnimi očmi in blodečim pogledom Anoja (Lahkomiselnost), debeluška ob njej, okrogla in z gladko poltjo, nosi priimek Trife (Mehkužnost). Med deklicami vidite dve moški božanstvi, enemu pravijo Komos (Pust), drugemu Negretos Hipnos (Trdno spanje). Z zvesto pomočjo teh poslov uklanjam svojemu gospostvu ves svet in ukazujem celo vladarjem."
Tako Erazem Rotterdamski (1466-1536) v devetem odstavku Hvalnice norosti predstavi pomočnike Norosti, ki so v resnici vsi po vrsti različni vidiki tiste človeške pasivnosti in nagnjenosti k nemoralnemu udobju, proti katerima se postavijo renesančni humanisti z Erazmom na čelu. Najbolj znani izkaz tega Erazmovega boja je prav Hvalnica Norosti, ki jo je v posodobljenem prevodu Antona Sovreta skupaj s prevodoma Erazmovih spisov Tožba mirú in O svobodni volji izdala založba Studia Humanitatis. Hvalnico norosti je Erazem posvetil Thomasu Moru, prvič je izšla leta 1511, do Erazmove smrti pa so jo v več jezikih natisnili še 35-krat.
Ta mala neumna knjižica, pravzaprav počitniško pisanje
Erazem sam je Hvalnico norosti imenoval tudi ta "mala neumna knjižica". O tem, da Erazem tega spisa, po katerem je sicer danes najbolj znan, ni videl kot enega svojih temeljnih del, govori tudi njegovo poudarjanje, da je "Hvalnica tako rekoč "počitniško pisanje", s katerim naj bi si krajšal čas med vračanjem iz Italije; isto nam dopoveduje tudi Erazmovo ponavljanje, da je knjigo spravil skupaj v pičlih nekaj tednih, tako rekoč iz glave, in za povrhu še bolan" (iz spremne besede Aleša Bunte). Vendar je v bila v resnici Hvalnica norosti najboljše Erazmovo delo, s katerim renesančni humanist "dal svetu nekaj, česar ne bi mogel dati nihče drug" (Johan Huizinga).
Vtihotapiti se v prezadolžene duše
Marko Uršič, avtor predgovora k posodobljenemu prevodu Hvalnice Norosti ter k prevodoma Erazmovih spisov Tožba mirú in O svobodni volji, meni, da je bil Erazem Rotterdamski najzaslužnejši za utemeljitev novoveškega humanizma, katerega temeljne vrednote so vrednost posameznika, človeška svoboda, odgovornost do skupnosti in strpnost do drugih ljudi. In prav s Hvalnico norosti je Erazem sicer v iskrivi formi latinske smehovne literature srednjega veka na najvišji razvojni stopnji (tako besedilo ocenjuje ruski filozof in literarni kritik Mihail Bahtin) razkril svoje delo v službi humanistične moralne revolucije. Svoj namen s Hvalnico norosti v tej služi je Erazem povzel v nekem pismu: "Videl sem, kako so običajni ljudje na vsakem koraku svojega življenja skvarjeni z najbolj neumnimi vrstami mnenj. Bolj sem hrepenel po tem, da bi odkril ustrezno zdravilo, kot upal na dejanski uspeh. Potem pa sem nenadoma začel verjeti, da sem le našel način, kako bi se nekako vtihotapil v te prezadolžene duše in jih pozdravil tako, da bi jim nudil užitek."
Katoliška cerkev vzgaja pasivne vernike
Danes se zdi skoraj nekoliko presenetljivo, da je Erazem svoje besedilo, ki je prepredeno s svojevrstno ironijo in tudi že kar mračnim sarkazmom, koncipiral kot orožje v rokah 'krščanskega vojščaka', ki želi uveljaviti neki v temelju fundamentalističen verski nazor. Humanisti in z njimi Erazem se niso toliko borili zoper nasilje Katoliške cerkve, ampak so se zoperstavljali predvsem praznoverju, s katerim je Cerkev zastrupljala vernike in prek česar si je tudi prilastila posredniško vlogo med Bogom in posameznikom. Verniku je odvzela … pravzaprav ga je odrešila neposredne moralne odgovornosti pred Bogom. Nazorneje povedano: na začetku 16. stoletja je katoliška religija "že prešla – če si izposodimo izraz Roberta Pfallerja – v fazo čiste interpasivnosti: jaz sem sicer vernik, toda celotno delo verovanja namesto mene opravi cerkveni avtomat". (Bunta)
Erazem se z (zdravilno) norostjo bori zoper (čisto) norost, katere generatorji so po Bunti trije: cerkvena avtoriteta, ki nas odvezuje vsake neposredne moralne odgovornosti; njena hrbtna plat, praznoverje; ugodje ali ležernost, ki ga zveza teh dveh elementov proizvaja. Pojasnimo še zaledje Erazmovega boja za prenovo katolištva. Že kot učenec Bratovščine skupnega življenja v Deventerju v rodni Holandiji se je Erazem zavezal nazoru devotia moderna (moderna pobožnost), ki je še pred Lutrovim pohodom terjala dejavno, človekoljubno krščanstvo, ki je etiko postavljalo pred dogmatiko in ki je usmerjalo k branju Svetega pisma.
Vladarja naj bo mogoče odstaviti
Poleg osveženega prevoda Hvalnice Norosti pa nova izdaja Studia Humanitatis prinaša tudi prevoda dveh tekstov, ki jih ji Erazem sam bolj cenil in ki se prištevata k tistim Erazmovim besedilom, ki so veliko bolj kot Hvalnica soustvarjala svojo dobo. Z nečim v teh dveh spisih se Erazem kaže kot daljnovidni politični filozof, predhodnik očetov Evropske unije. Spis tožba mirú je po besedah prevajalca Primoža Simonitija strasten zagovor za mir, saj Erazem meni, da nobena vojna ni boljša od najslabšega miru. Še zanimivejša pa je Erazmova artikulacija tega, čemur danes pravimo panevropska ideja, sicer izražena skozi optiko humanističnega krščanstva: "Ren je nekoč ločeval Galce od Germanov, a Ren ne ločuje kristjana od kristjana." Tako rekoč revolucionarna pa je Erazmova misel o možnosti zamenjave slabega vladarja. Je sicer zagovornik monarhije, vendar meni, da mora biti vladar voljen in da ga morajo nadzirati aristokracija, vojska in nekatere druge družbene institucije.
S posodobljenim prevodom Hvalnice norosti smo znova opozorjeni na iskrivi napad na praznoverje, puhoglave tradicije in 'prefrigane' mobilizacijske mehanizme Katoliške cerkve, ki je tako spretno znala nagovoriti težnjo človeka k izogibanju odgovornosti in k udobni ležernosti. Knjiga je aktualna tudi danes. Kot je ob njeni predstavitvi povedala letošnja Schwentnerjeva nagrajenka in glavna urednica založbe Studia Humanitatis Neda Pagon, knjiga opozori tudi na to, kako trdožive so norosti. Tehnološki napredek nam jih ni pomagal premagati; tehnologija nam je le omogočila, da vidimo še več norosti okoli sebe.