O protestih v Carigradu in tudi drugod po Turčiji, o spopadu med Erdoganovo vedno bolj avtoritarno politiko in različnimi skupinami turškega prebivalstva, ki tej kulturno konservativni, v gospodarskem pogledu pa izrazito neoliberalni politiki nasprotuje, lahko vsak dan preberemo množico časopisnih poročil. V njih pa skoraj ne zasledimo omembe turških umetnikov. In ker prav o Turčiji zadnja govorijo kot o središču ene najbolj zanimivih, drznih in hitro razvijajočih se prizorišč sodobne umetnosti, smo za komentar Erdoganove kulturne politike in odnosa med Erdoganom in sodobnimi umetniki poprosili enega vodilnih mladih turških intelektualcev, teoretika, umetniškega kritika in predavatelja na univerzi Kadir Has Erdena Kosovo.
Rojen je bil leta 1972 in se še spominja vojaškega udara leta 1980 ter postopne liberalizacije javnega življenja v Turčiji osemdesetih let. Prav tako je bil del umetnikov in teoretikov, ki so v devetdesetih zagnali hiter vzpon turške sodobne umetnosti, rezultat česar je tudi velik sloves Istanbulskega bienala. Do tega pa je tudi zaradi svojega in za Turčijo po letu 2000 tako značilnega spogledovanja z velikim kapitalom postal kritičen. Iz začetne želje, pridobiti dober komentar, je nastal naslednji intervju.
Nobeno od novinarskih poročil o dogajanju v Turčiji, ki sem jih prebrala do zdaj, ni omenjalo vloge umetnikov v protestih. Ali torej v njih umetniki – predvsem mislim na sodobne umetnike – sodelujejo in do česa so kritični, kadar govorijo o Erdoganu in njegovi vladi?
Mnogo umetnikov, ki so del carigrajske sodobne umetnosti, sodeluje v protestih, povezanih z afero okoli parka Gezi. Vendar ne sodelujejo kot umetniki, ampak so tam preprosto kot protestniki. So kot jaz ali drugi protestniki, ki gredo vsak dan znova v park Gezi pogledat, kaj se dogaja.
Dejansko pa je prizorišče sodobne umetnosti v Turčiji, predvsem pa v Carigradu, zelo politično angažirano. Umetnost, ki tu nastaja, lahko opredelimo kot antinacionalistično, antimilitaristično, antipatriarhalno. Res pa je tudi, da umetnikom do zdaj še ni uspelo oblikovati konkretnega programa, s katerim bi se lahko soočili z Erdoganovo oblastjo. Kar se mi zdi še posebej zanimivo, pa je to, da se je zelo politiziral povsem nov segment kulturnih ustvarjalcev. To so gledališki igralci in celo igralci iz televizijskih serij. Verjetno veste, da so v zadnjih letih nekatere turške televizijske nadaljevanke in serije postale izjemno priljubljene v Vzhodni Evropi in v arabskih državah; najbolj nadaljevanka o sultanu Sulejmanu. In ko je glavni igralec iz te nadaljevanke vstopil v park Gezi, so to množice razumele kot znak njegove solidarnosti s protestniki in razlegel se je bučen aplavz.
Sicer pa je Erdogan prav včeraj vse umetnike po vrsti okrcal zaradi njihove kritičnosti do njegove vlade.
Vendar pa je zanimivo, da je prav pod Erdoganom prišlo do velikega razcveta turške sodobne umetnosti, o kateri govorijo na umetniških sejmih in na velikih razstavah povsod po svetu.
V bistvu je stvar velike razprave, kdaj natančno se je zares začel ta vrtoglavi vzpon turške sodobne umetnosti. Menim, da moramo tukaj razlikovati dve stvari. Če govorimo o samem vzponu kakovosti dela turških sodobnih umetnikov, potem se je po mojem mnenju vzpon turške umetnosti začel proti koncu devetdesetih let in je vrhunec dosegel v prvi polovici prvega desetletja 21. stoletja. Tisto, kar se je zgodilo pozneje in kar veliko bolj odmeva v medijih, pa je bilo verižno odpiranje množice galerij in velikih ustanov, ki jih podpirajo bogate meščanske družine in pa korporacije. Torej imamo dva buma – razcvet kakovosti umetniške produkcije in razmah institucionalizacije sodobne umetnosti.
Kot ste že namignili, so mediji opazili predvsem ta drugi bum, bum institucionalizacije umetniškega področja. In verjetno prav zato kot razlago za vzpon turške sodobne umetnosti običajno navajajo velik priliv finančnih sredstev na turško umetniško področje? In to pa je nekaj, kar se je dogajalo od prvega nastopa Erdogana v vlogi premierja naprej.
Ja, res sta komercializacija in institucionalizacija umetniškega področja nekako časovno sovpadli s časom vlade Stranke za pravičnost in razvoj, torej z Erdoganovo ero. Vendar pa je ob tem pomembno upoštevati tudi to, da hitra rast turškega gospodarstva v zadnjih letih ni sad delovanja Erdoganove vladne ekipe. Gre za rezultat prejšnje vlade, ki se je v devetdesetih letih morala spopasti z veliko gospodarsko krizo in je zato morala izvesti prestrukturiranje finančnega sistema. Potem pa si je Erdogan pripisal vse zasluge za poznejši vzpon turškega gospodarstva in eden od stranskih učinkov tega vzpona je bila tudi razmah trga sodobne umetnosti. Torej tukaj imamo res časovno sovpadanje, vendar pa ne vzročno-posledičnega razmerja med Erdoganovo politiko na eni ter vzponom gospodarstva in rastjo umetniškega trga na drugi strani.
Obenem drži, da je Erdogan podprl odprtje nekaj velikih umetniških ustanov in je tudi izkoristil razvoj sodobne turške umetnosti kot simbolni dokaz za to, da Turčija dozorela kot sodobna družba in da je pripravljena za vstop v Evropsko unijo. Tako je do odprtja velike ustanove Istanbul Modern, ki je v lasti sicer tradicionalno socialnodemokratsko usmerjene družine Eczacibaşi, prišlo le nekaj tednov preden je Evropska unija sprejela odločitev, da Turčijo pripusti k pristopnim pogajanjem za članstvo v Evropski uniji. Vlada se je takrat res zelo potrudila, da bi pospešila in zagotovila odprtje Istanbul Moderna.
Po drugi strani pa je bilo mogoče v alternativnih medijih slišati tudi o več primerih neposredne cenzure umetniških del. Poznate tudi vi takšne primere?
Cenzura umetniških del je zadeva zadnjih let. Predvsem po tem, ko je njegova stranka osvojila tretji mandat za oblikovanje vlade, se je Erdoganova politika zelo spremenila. Postala je zares arogantna in Erdoganu se zdi, da mu prejšnje zavezništvo z liberalno inteligenco preprosto ni več potrebno. Prav odziv na to aroganco so trenutni protesti. In znak te arogance je tudi to, da hoče Erdogan preprosto biti vse, tudi umetniški kritik. Tako je pred nekaj leti neki spomenik v vzhodni Turčiji razglasil za spako in morali so ga porušiti. (Šlo je za spomenik človečnosti Mehmeta Aksoya. Op. P. B.). Prav zares je uporabil besedo spaka. Poleg tega so v zadnjih letih začeli odtegovati podporo razstavam turške sodobne umetnosti v tujini, predvsem v državah Evropske unije. To še posebej velja za razstave, ki so predstavljale umetniška dela, ki se ukvarjajo s kurdskim vprašanjem in turškim genocidom nad Armenci. Ti dve vprašanji sta najšibkejši točki Erdogana in njegove vlade.
Prav zaradi takšnega razvoja stvari je vedno več primerov samocenzure. Umetniške ustanove in umetniki vedo, kakšna umetnost bi lahko razjezila vlado, in se ji zato ogibajo. Poleg tega pa tudi vedo, kakšno umetnost radi kupujejo novopečeni turški bogataši. Tako je na našem umetniškem področju vedno več konformistične estetike. Več je monumentalnih in spektakularnih del. V zadnjih petih ali šestih letih res lahko rečemo, da je glavna značilnost našega umetniškega trga komercializacija.
Komercializacijo sicer vedno pogosteje očitajo tudi Istanbulskemu bienalu, ki pa vendar na Zahodu uživa sloves še vedno drzne in najhitreje razvijajoče se razstave sodobne umetnosti.
Na začetku je Istanbulski bienale imel izreden pedagoški učinek in je res močno pomagal pri vzgoji novih generacij turških umetnikov. Pravzaprav bi lahko rekli, da je prav Istanbulski bienale sodobno umetnost v Turčiji naredil vidno. To je bil čas, ko v Turčiji skoraj ni bilo galerij sodobne umetnosti in tudi ne drugih ustanov, ki bi podpirale razvoj sodobne umetnosti. Bienale je torej mlade ljudi naučil jezika sodobne umetnosti, terminologije postkonceptualne umetnosti; tja so ljudje prišli razpravljat o umetnosti, se družit in tako so nastala nova omrežja mladih intelektualcev in umetnikov.
Sčasoma pa sta z rastjo bienala in tudi z rastjo slovesa dogodka drznost in tudi vzgojni trenutek bienala začela izginjati. In kar sam najbolj kritiziram pri bienalu, je njegovo spogledovanje z vlado in njeno politiko, ki Turčijo predstavlja kot novo silo, opominja na veličastno turško preteklost, slavi Turčijo kot državo, ki povezuje kontinente, civilizacije … S privzetjem te samopoveličevalne retorike je bienale padel v nekakšen proces 'festivalizacije', organizatorji si želijo le še, da bi bila vsaka nova izdaja bienala še večji spektakel od prejšnje. Prav tako je bienale postal prevelik. Nikakor si ga ne morete ogledati v enem dnevu in tudi profesionalci, ljudje iz stroke, kot sem jaz, si težko ustvarijo sodbo o tem, kar so čez dan videli. Vsako delo namreč zahteva intelektualni in čustveni angažma, a bienale s svojim XL formatom obiskovalce le odtujuje od umetnosti. Organizatorji pa se seveda sončijo v slavi in si zadovoljno mislijo, da delajo nekaj velikega in da jih pri tem opazuje cel svet. V resnici Carigrad tega ne potrebuje, kar potrebuje, je kritična umetnost.
Vendar pa se zdi, da kritična umetnost nekako spontano nastaja tudi v kontekstu trenutnih protestov. Zadnjič sem brala o precej zabavnem stavkovnem performansu osebja letalske družbe Turkish Airlines. Stevardese so v parku Gezi izvedle nekakšno koreografijo iz gibov, ki jih izvajajo med predstavljanjem varnostnih ukrepov na letalu, vendar pa so jih priredile kot tečaj varnostnih ukrepov udeležencev protestov. Torej protestu spodbujajo tudi kreativnost …
Prav res smo med protesti lahko videli nekaj akcij, ki bi jih lahko kar takoj postavili na kakšno razstavo sodobne umetnosti. Grafitarji in tudi performerji so predstavili nekaj akcij, ki imajo estetiko, kakršno videvamo tudi v uglednih galerijah na Zahodu. Mislim, da gre tudi za to, da zapletenost trenutnega položaja od nas preprosto zahteva, da izumimo nove načine izražanja in artikuliranja naših političnih zahtev. In postopki sodobnih umetnikov nam pri tem lahko pomagajo.
Te akcije tudi negirajo pogosto prikazovanje turške mladine kot izrazito nepolitične. Tudi v več knjigah o sodobni Turčiji lahko beremo, da so mladi, rojeni po vojaškem udaru leta 1980, preprosto bežali stran od politike. Pa je to resnična resnica?
Vse vlade turške države so vedno znova poskušale depolitizirati mladino. Tudi ko je v šestdesetih in sedemdesetih prihajalo do velikih socialističnih vstaj, je vlada vedno poskušala gibanja utišati s prepričevanjem, da gre le za izgrede res majhnega dela prebivalstva. In seveda je vojaški udar leta 1980 uspešno zatrl in dokončno utišal mnogo kritičnih glasov. Vendar pa lahko vsaj za mojo generacijo, torej za rojene v sedemdesetih letih, rečem, da smo vedno razmišljali izrazito politično.
Predvsem sredi devetdesetih, ko je Turčija skoraj zdrknila v državljansko vojno, smo začeli študentje pisati mnogo zelo političnih besedil. In to je veljalo tudi za mlade umetnike, ki so takrat začeli slediti sodobni umetnosti in smernicam na Zahodu. Tako je ostalo do danes. Vseeno pa postajam vedno bolj kritičen do turške sodobne politične umetnosti. Prva po mojem mnenju zelo kritična zadeva je to, da mnogo umetnikov nenehno ponavlja ene in iste formule. Ne zna izumiti novega jezika in novih konceptov, s katerimi bi znala 'udariti' v jedro trenutnih problemov in delovanja vlade. Druga kritika pa leti na umetnike, ki politično umetnost vidijo kot nekaj, s čimer se lahko dobro prodajo.
Do zdaj sva omenjala predvsem vedno večjo avtoritarnost Erdogana, vendar pa je temna plat njegove vladavine tudi priseganje na neoliberalno doktrino.
Tukaj moram omeniti vašega filozofa Žižka. Žižek je že večkrat poudaril in izpostavil mogoče točke sodelovanja med neoliberalno doktrino in različnimi oblikami avtoritarne politike, naj gre za religiozno ali nacionalistično utemeljeno avtoritarnost; to je povsem vseeno. Neoliberalizem kljub zagovarjanju popolne liberalnosti oziroma svobode na področju trga, nikakor ne zanika priseganja ne najbolj neliberalno oziroma skrajno konservativno kulturno politiko.
In to lahko opazujemo v Turčiji. Erdoganova konservativna kulturna politika biva v sožitju z neoliberalnimi politikami in tudi turški novopečeni bogataši, ki sicer sami sebe radi predstavljajo kot liberalne in ki tudi zares živijo precej svobodomiselno, vztrajajo v nekakšnem odvisnem razmerju do Erdogana. Najbolj pa to sožitje med neoliberalizmom in konservativno in nacionalistično kulturno politiko prihaja do izraza v urbanističnih načrtih za Carigrad. V njih eno ključnih vlog igra tudi izreden skok cen nepremičnin in rast špekuliranja z nepremičninami.
Torej, Erdogan v javnosti zagovarja 'znanstveno' tezo, da bo Carigrad kmalu prizadel močan potres. Zato menda moramo na novo pozidati središče Carigrada in vse stavbe, starejše od 25 let – če le niso to mogočni kulturni spomeniki – naj bi bile predvidene za rušenje. Gre torej za zares gigantsko in megalomansko vizijo. Vendar ne gre le za načrt nove zazidave. Gre tudi za načrt povsem nove konceptualizacije jedra mesta, v kateri ključno vlogo igrata komercializacija mesta in pa ukinjanje javnih površin. In to je – kot veste – tudi izvor konfliktov, ki so privedli do trenutnih protestov.
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje