Šumija sedanje generacije pod trideset ne pomnijo, a od šestdesetih do devetdesetih let je bil ta bife nasproti ljubljanske Drame, kjer zdaj prostor porušene stavbe obkroža gradbinska ograja, znamenit prostor srečevanj intelektualcev, umetnikov, kulturnikov in drugih posameznikov, ki so v Šumiju razpravljali, pili in kadili, s svojimi svobodnejšimi pogledi na svet, človeka in njegovo bivanje, z umetniškim in kulturnim delovanjem pa rušili konvencionalne družbene vzorce ter gradili alternativne plasti družbenega.

Od romana do uprizoritve
Dramo Šumi je Peter Božič napisal na povabilo Uršule Cetinski, direktorice in umetniške vodje Slovenskega mladinskega gledališča z začetno idejo o dramatizaciji romana Chubby was here, ki je izšel leta 1987, drama pa je kmalu začela dobivati nove poteze in se odmaknila od romana v novo, izvirno besedilo, navdihnjeno s temo in liki romana. Tako v drami ne gre za rekonstrukcijo Šumija niti za dokumentarističen prikaz pesnika Vojina Kovača – Chubbyja, ampak je po navdihu realne figure ustvarjen fiktiven lik Chubbyja. In če je ta v romanu osrednji del zgodbe kot del šumijeve (sub)kulture, je v drami v ospredju kot sin, ki izpolnjuje zadnjo očetovo željo, njegov pokop v rodnem kraju v Bosni. Pri tem se Božič navezuje na lastno zgodnjo dramatiko ter hkrati vzpostavlja nekatere nove značilnosti; tematsko izpostavlja odnos do dediščine, problem izročila, ki je Božiča izredno mučil, pa tudi izkopavanje kosti, krize in premestitve identitet, močno etično držo in zavezanost besedi.

Drama, ki jo je Božič napisal po dvajsetih letih premora v dramskem pisanju, je njegove zadnje delo; lani je pisatelj, dramatik, ki je od osamosvajanja Slovenije dalje deloval tudi na političnem področju, umrl. Po njegovi želji je režijo prevzel Vinko Möderndorfer.

Simbolni prostor čakanja
Möderndorfer, pisatelj, dramatik, režiser in esejist, letošnji dobitnik nagrade žlahtno komedijsko pero, je dramo označil kot zahteven tekst, saj Božič nikoli ni bil realističen pisatelj. Odprta, po svoje nedorečena, a izjemno sugestivna drama, je po besedah dramaturga Blaža Lukana zahtevala močen režijski poseg. To je Möderndorfer udejanjil najprej z adaptacijo in nato z uprizoritvijo, v kateri v ospredje postavlja »prostor čakanja«. Tega je vzpostavila že dramatika absurda, s katero je bil Božič v stalnem dialogu in je tudi prostor, po kakršnem se giblje Božičeva dramatika. Prostor čakanja nastopa kot simbolni prostor, realni in mistični hkrati, v scenografski postavitvi Branka Hojnika kot prostor, ki je lahko hkrati čakalnica ali bife, prostor, kjer se lahko srečujejo različni ljudje in se prepletajo pretekli in današnji čas. Dogajanje ni natančno časovno umeščeno, čas teče, v prostoru čakanja pa so se ljudje nekje zataknili, kot pravi Lukan.

Etika besede v iskanju smisla
V takšni atmosferi ustvarjalci izpostavljajo izjemno zavezanost etični drži, ki združuje Božičevo dramatiko in njegov lik Chubbyja. Lukan je izpostavil posebno občutje, ki ga označi s pojmom tolerantnosti ali strpnosti, ki se izraža skozi refleksijo, kontemplacijo, počasno razpravljanje o problemu in njegovo razgradnjo, dialoškost, potrpljenje kot dopuščanje ali odpuščanje in kot aksiom »pustiti biti«.

Posebno zastopstvo etike se izkazuje kot etika besede, zavezanost besedi, ki je dandanes v vsesplošnem hrupu oropana svoje moči. Etični imperativ besede s svojo obljubo očetu, da ga pokoplje v njegovem rojstnem kraju in prepozna njegovo skrivnost, poganja Chubbyjevo zgodbo, saj z začasnim pokopom očeta na vrtu in nato prekopom njegovih kosti ob očetovem domačem gozdu prekrši družbena in cerkvena pravila, nato pa iz Bosne pripelje še svojo (pol)sestro Ljerko, ki postane njegova ljubica. Izvršitev besedne obljube tako predstavlja možnost zaključevanja očetove zgodbe in soočanje s samim seboj ter hkrati določa nadaljevanje njegove lastne zgodbe.

Šumijevci v uprizoritvi
Proces postavljanja predstave je zahteval kreativen pristop tudi od igralcev. Blaž Šef je spoznavanje besedila razgrnil kot proces odpiranja obzorij skozi razkrivanje romana, dramskega besedila ter nato še režiserjeve adaptacije.

V predstavi igrajo Robert Prebil, Sandi Pavlin k. g., Marinka Štern, Katarina Stegnar k. g., Blaž Šef, Damjana Černe, Suzana Grau k. g., Olga Kacjan in Iztok Jereb k. g. Za kostumografijo je poskrbel Alan Hranitelj, za glasbo pa Bojan Jurjevčič – Jurki.

Nika Arhar