Lahko bi obveljalo za zbirko esejev, potopis ali avtobiografijo, nazadnje pa se po vzoru romanov Sheile Heti odloči, da je to vendarle roman. Vendar že podnaslov nakazuje, da delo nima izrecnih značilnosti romana, čeprav ga je uokviril z vožnjo z avtomobilom iz Ljubljane do Londona, kjer naj bi s podstrešja hiše, ki jo je že pred leti prodal, pobral še zadnje fotografije, negative in morebitne osnutke svojih zgodb, dram in drugih besedil. To 1500 kilometrov dolgo pot je že neštetokrat prevozil, odkar se je iz Londona preselil v Ljubljano. Na potovanje povabi bralce, da nam predstavi svoja premišljevanja, spoznanja in poglede na sedanji čas in družbena dogajanja, na stanje duha, na mesto in položaj literature in na temeljna bivanjska vprašanja, ki si jih že vse življenje zastavlja. Odgovore išče s pomočjo znanosti, filozofije, religije, umetnosti in psihologije. Pri tem je ves čas skeptičen, kritičen in skrajno analitičen. Problemov v neposrednem okolju, ki se zaradi njegovih številnih potovanj in selitev nenehno spreminja, na planetarni in celo kozmični ravni se loteva na osebni, najpristnejši in včasih boleči ravni. Vse védenje, in tega je veliko, preceja skozi izkušnje, ki si jih je v dolgem in dinamičnem življenju nabral ničkoliko. Ničesar ne sprejema kot samoumevno in tudi svojih dognanj ne ponuja kot edino pravih in edino zveličavnih. Dobro se zaveda, da je resničnost najprej treba dojeti v vseh dosegljivih delcih in vidikih in šele potem doumeti, življenje pa najprej polnokrvno živeti. Kar želi in pričakuje, so sopotniki, ki znajo misliti s svojo glavo.

Teme, ki jih Flisar načenja, so raznolike. Pri izboru ni videti neke sistematike, je pa vsako poglavje odkritje zase in bralca od poglavja do poglavja žene radovednost, kaj bo novo poglavje prineslo, in nehote se kdaj odzove tudi s hvaležnostjo, da je pisec ponudil toliko izbire in toliko novih pogledov, na katere pa se mora odzvati s svojim lastnim razmislekom. Tudi na tem potovanju nas pisatelj znova spomni na svoje bogato življenje in delo, na vse dejavnosti, ki se jih je loteval ali so mu bile zaupane, na naključja in ljudi, ki so krojili in bogatili njegovo usodo in življenje. Evald Flisar, avtor Čarovnikovega vajenca, Potovanja predaleč in številnih drugih del, prisega na pogum za potovanja, ki so v nasprotju z varnostjo, ograjami in zidovi, ki jih postavljamo okoli sebe, polna izzivov in neverjetnih naključij in četudi te odnese predaleč, se boš vedno vrnil v svoj naravni dom, v svojo rojstno deželo in k sebi, ki si do kraja neodkrita skrivnost, zato moraš potovati tudi vase, v svojo zavest, ki je morda del kozmične zavesti, če ima vesolje zavest, in ki nosiš v sebi Boga, čeprav bi raje videl, da je Bog zunaj tebe in bedi nad teboj.

Pisec se osredotoča na začetek besedotvorja, na večpomenskost besed, na jezike, različne intonacije njihovega sporočanja, ki jih neposredno in dobro pozna iz svoje prekmurščine, knjižne slovenščine in angleščine. Seveda na poti teče beseda tudi o njegovem pisanju, načinu in navdihih zanj, zato nekatere od številnih dram in romanov našteva in se odziva na kritiške zapise o njih. V letih, ko ugotavlja, da je pred njim manj časa od tistega, ki ga je že preživel, ne more niti mimo omejitev, ki jih leta nalagajo telesu, duši in spominu. Vendar pri tem ne daje vtisa žalobnosti, prej sprijaznjenosti in nameri, da izkoristi prav vsak trenutek vitalnosti in energije, ki ju še ima.

Ali bodo dokumenti, založeni na podstrešju londonske hiše, prispevali k izpolnitvi sestavljanke avtorjevega življenja, njegovega pravega "jaza", ki ni le zaporedje trenutkov, ni iluzija in ne fikcija, temveč je njegov edini "jaz" vse od otroštva do današnjih dni?

Iz oddaje S knjižnega trga.