Povsem sem prepričan, da moramo spremeniti in reformirati naš način prehranjevanja, spanja, oblačenja in dela, da mora celoten kompleks naših vsakodnevnih navad biti reformiran.
Passo romano je simbol moči, volje, energije mladih liktorjev nove generacije, ki so navdušeni nad njim. To je korak, katerega slog je naporen in težek ter zahteva priprave in trening. Zato ga hočemo. To je korak, ki ga tisti, ki veliko sedijo, tisti z velikimi trebuhi, tepčki in tako imenovani pritlikavci nikoli ne bodo zmogli. Zato ga imamo radi. Naši nasprotniki trdijo, da je passo najbolj avtentičen izraz pravega vojaškega duha. Tega se veselimo. Zato smo ga sprejeli in kmalu ga bomo izvajali povsem dovršeno, kajti Italijani, če zares hočejo, lahko naredijo vse.
Bil je 13. december 1939, ko je tajnik fašistične stranke Achille Starace v svojem rednem dnevnem oznanilu medijem prepovedal pisati o novem letu. To je bil skrajni ukrep, ki ga je Starace, tajnik fašistične stranke z najdaljšim stažem in v nekaterih pogledih dosti bolj radikalen fašist kot Mussolini, sprejel, ker bolj 'mila' priporočila niso zalegla. Starace, ki je nemudoma ob nastopu funkcije tajnika leta 1931 za svojo prioriteto postavil boj zoper buržoazijo in njeno dekadentno kulturo in ki je zato svoja dnevna oznanila italijanskemu narodu razumel kot sredstvo, ki bo Italijane pomagalo ozdraviti buržoaznosti, je namreč že leto prej, natančneje 8. novembra 1938, javno napadel praznovanje novega leta.
zapisal: „Leto XI (gre za štetje po fašističnem koledarju, o katerem nekaj več besed še sledi, op. P. B.) napoveduje somrak stiskanja rok.“ Stiskanje rok je bilo namreč še ena meščanska konvencija, katere se je bilo treba v novi državi državljanov vojakov znebiti. In pravzaprav ne le zato, ker je pripadala meščanstvu, razlogi so bili (menda) še drugi. Tako je Mussolini za starorimski pozdrav menil, da je „bolj higieničen, bolj estetski in kratek“. Gonja proti stiskanju rok je vrhunec dosegla leta 1938, ko so skupaj s prepovedjo uporabe zaimka 'lei' oziroma onikanja prepovedali tudi stiskanje rok v filmih in gledališču.Banketi, značilni za nek drug čas
Kot sem že omenila zgoraj, je Starace dve leti zapored opozarjal na nujnost odpovedi praznovanju novega leta. Kot je opažal sam in njegovi fašistični kolegi, se ljudje niso nič kaj radi odpovedovali starim meščanskim navadam, kar pa je bilo prav v primeru novoletnega rajanja za režim še posebej 'neprijetno'. Ne le zaradi razsežnosti zabav, ki jih je Starace obsodil že v enem svojih prvih razglasov, ko se je leta 1932 zavzel zoper udeleževanje banketov, ki naj bi bili „značilni za neke druge čase“. Huje je bilo to, da je režim v resnici zapovedoval novoletno slavje, le da je bilo to neko drugo novoletno slavje.
Če še danes večina ljudi ve, da so francoski revolucionarji leta 1793 uvedli nov koledar in začetek štetja let od revolucionarnega leta 1789, pa je veliko manj znano, da so isto naredili tudi fašisti. Leta so šteli od fašističnega prevzema oblasti oziroma od 'mitskega' pohoda nad Rim, za prvi dan novega leta pa so določili 29. oktober oziroma dan po tem pohodu. 28. oktober je postal dneva prost dan, s tem pa je bil ukinjen 1. november, dan vseh svetih, v katoliški Italiji sicer eden najbolj svetih praznikov. Ta poseg je bil eden izmed znakov, da se želi fašistična stranka uveljaviti kot edini 'producent' simbolov in vrednot v Italiji; da želi izriniti Katoliško cerkev, čeprav je z njo skušala vsaj na videz ohranjati dobre odnose, indikator česar je bil tudi podpis konkordata leta 1929.
Prvi fašistič ni praznik - rojstvo Rima
Naj omenim le še eno in obenem prvo fašistično mahinacijo s prazniki. To je bila ukinitev praznika dela in njegova nadomestitev s praznikom ustanovitve mesta Rima. 9. aprila 1923, šest mesecev po fašističnem prevzemu oblasti, so 21. april razglasili za praznik rojstva Rima. Stari Rim je bil namreč osrednji simbolni motiv fašistov, ki so kljub dejstvu, da so pri določanju ikonografije praznikov nenehno morali (čeprav so to počeli bolj 'za kulisami' in tega niso želeli priznati) upoštevati tradicionalno navezanost Italijanov na 'popularno kulturo' Rimskokatoliške cerkve in na kult matere, poskušali v vseh simbolnih dejanjih vzpostavljati vez s starim Rimom.
Strumni rimski paradni korak
Ta je bil tudi ključna referenca pri uradnih novoletnih praznovanjih, ki so vedno vključevala poklone padlim fašistom oziroma fašističnim herojem, razkazovanje trupel pravih fašistov in … seveda … parade. Na njih je bil od leta 1938 zapovedan rimski paradni korak, ki je zahteval veliko vaje in moči v nogah, Mussolini pa ga je navdušeno zagovarjal: „Passo romano je simbol moči, volje, energije mladih liktorjev nove generacije, ki so navdušeni nad njim. To je korak, katerega slog je naporen in težek ter zahteva priprave in trening. Zato ga hočemo. To je korak, ki ga tisti, ki veliko sedijo, tisti z velikimi trebuhi, tepčki in tako imenovani pritlikavci nikoli ne bodo zmogli. Zato ga imamo radi. Naši nasprotniki trdijo, da je passo najbolj avtentičen izraz pravega vojaškega duha. Tega se veselimo. Zato smo ga sprejeli in kmalu ga bomo izvajali povsem dovršeno, kajti Italijani, če zares hočejo, lahko naredijo vse.“ (citat iz: Falasca-Zamponi, Simoneta; Fascist Spectacle)
Otroci v črnih srajčkah in z butaro s sekiro na igračah
Čeprav se je Mussolini boril proti potrošniški družbi, pa vsaj obdarovanja otrok ni ukinil. Befana je še vedno hodila naokoli, a se je tudi ona nekoliko prilagodila. Po letu, ko so v skladu s procesom fascistizzazione celotne države z uradnim odlokom (12. december 1926) butaro s sekiro (fascio) z državnim odlokom določili za državni emblem, za simbol reda, discipline in enotnosti, se je ta simbol začel pojavljati celo na otroških igračah, s katerimi so se igrali v črne srajčke oblečeni otroci, že pred vstopom v šolo uvrščeni v red Figlio della Lupa (Sin volkulje). To je bilo pravzaprav pomembnejše od pravega političnega poduka, kajti za Mussolinija je bil v politiki videz pomembnejši od vsebine. Bil je obseden z estetiko, prišlo je do pravega političnega larpurlartizma, ki je izhajal iz Mussolinijevega prepričanja, da vsebina izide iz videza oziroma iz sloga. Dejal je: „Množica naj uboga, ne pa išče resnice,“ ob tem pa zadovoljno verjel, da bo strumno korakanje, dviganje roke, izogibanje nošenju visokih klobukov in priseganje na novo novo leto proizvedlo – dobesedno v fizionomičnem pomenu – nove Italijane.
Povsem sem prepričan, da moramo spremeniti in reformirati naš način prehranjevanja, spanja, oblačenja in dela, da mora celoten kompleks naših vsakodnevnih navad biti reformiran.
Passo romano je simbol moči, volje, energije mladih liktorjev nove generacije, ki so navdušeni nad njim. To je korak, katerega slog je naporen in težek ter zahteva priprave in trening. Zato ga hočemo. To je korak, ki ga tisti, ki veliko sedijo, tisti z velikimi trebuhi, tepčki in tako imenovani pritlikavci nikoli ne bodo zmogli. Zato ga imamo radi. Naši nasprotniki trdijo, da je passo najbolj avtentičen izraz pravega vojaškega duha. Tega se veselimo. Zato smo ga sprejeli in kmalu ga bomo izvajali povsem dovršeno, kajti Italijani, če zares hočejo, lahko naredijo vse.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje