Znana je njegova misel, da nič ne pove več o avtorju kot njegovo delo. Naloga umetnika je bila po njegovem prepričanju predvsem to, da nikoli ne odvrne pogleda. Glavno temo svoje umetnosti je videl v vprašanju o sreči, filmskemu teoretiku Donaldu Richieju je svoje delo opisal takole: "Če dobro razmislim, je edina tema, ki se je lahko spomnim, pravzaprav vprašanje: zakaj ne morejo biti ljudje srečnejši skupaj?"

Kot najbolj odmevno nagrado je dobil oskarja za najboljši tuji film za kriminalno dramo Rašomon leta 1950. V njem liki "ne morejo preživeti brez laži, ob katerih se lahko počutijo, da so boljši ljudje, kot v resnici so", je sam povedal o filmu.

Z nemudoma kultnim Rašomonom je osvojil tudi zlatega leva na festivalu v Benetkah, njegov komercialni in kritiški uspeh pa je pripomogel k temu, da se je zahodni filmski trg prvič odprl izdelkom japonske filmske industrije, kar je vodilo k mednarodnemu priznanju drugih japonskih filmskih ustvarjalcev.

Sprva je nameraval postati slikar
Perfekcionistični scenarist in režiser je sicer sprva hotel postati slikar, zaradi česar je tudi kot filmar ustvarjal z očesom slikarja, so ob njegovi smrti zapisali v New York Timesu.

S filmom se je začel ukvarjati leta 1936 kot asistent režije. Njegov mentor je bil Kadžiro Jamamoto, kot asistent je z njim sodeloval pri več kot ducatu filmov in delal kot pisec scenarijev.

Svoj prvi film Judo saga je posnel leta 1943. Po drugi svetovni vojni je snemal kritične protivojne filme, nato pa zgodovinsko tematiko uporabljal za refleksije o človekovi usodi in smislu življenja. Znan je bil po premišljeni kompoziciji, učinkovitih akcijskih prizorih in subtilni poetičnosti.

S kriminalno dramo Pijani angel (1948) o prijateljstvu med zdravnikom vročekrvnega temperamenta in gangsterjem se je uveljavil kot eden najpomembnejših mladih filmskih ustvarjalcev na Japonskem. Za glavno vlogo je angažiral takrat neznanega igralca Tošira Mifuneja in z njim po velikem uspehu nato posnel še 15 filmov.

Sedem samurajev vzor vesternom
Ena njegovih najslovitejših mojstrovin sedme umetnosti je Sedem samurajev (1954), ki je nastala po znani japonski legendi iz viteških časov. Film je bil tudi spodbuda za oživitev vesterna in vzor nekaterim italijanskim vesternom. Hollywood je hitro prepoznal veličino filma in naredil predelavo ter jo postavil na Divji zahod – tako je nastal film Veličastnih sedem. Sedem samurajev velja tudi za prvi pravi akcijski film. V njem najdemo vse prvine, ki so danes zakoreninjene v tem žanru. Po anketi bralcev revije Cinema jumpo je to najboljši japonski film vseh časov.

V poznejšem obdobju je dobil zlate palme v Cannesu za filme Bojevnikova senca (1980), Kaos (1985) in Sanje (1990). Zadnjega je posnel po lastnih sanjah v obliki osmih vinjet, eno izmed njih je posvetil Vincentu van Goghu, ki ga je odigral Martin Scorsese.

Leta 1990 je prejel oskarja za življenjsko delo. Kljub svojemu odmevu po svetu je večino časa preživljal v Tokiu, kjer je živel z ženo Joko Jaguči, igralko, in dvema otrokoma: sinom Hisaom in hčerko Kuzuko.