V Walesu rojeni Peter Greenaway, ki med drugim slovi po tem, da v instalacijah ali na filmu v gibanju predstavi umetniška dela, danes praznuje 75 let. Med njegovimi tovrstnimi projekti je denimo Zadnja večerja Leonarda da Vincija. V filmu iz cikla Dutch Masters (Nizozemski mojstri) z naslovom Nightwatching (2007) se je posvetil Rembrandtu. V filmu Goltzius and the Pelican Company (2012), ki ga je posnel v Zagrebu, pa je v središče postavil nizozemskega slikarja in graverja Hendrika Goltziusa.

Filmar, ki ne pripoveduje zgodb
Greenaway je uveljavljen kot vsestranski ustvarjalec, ki ga nekateri označujejo za renesančnega človeka 21. stoletja. Najprej je znan kot režiser filmov, med njimi najdemo naslove, kot so Risarjeva pogodba (1982), Arhitektov trebuh (1987), Utapljanje po številkah (1988), Kuhar, lopov, njegova žena in ljubimec (1989), Prosperove knjige (1991), Dete iz Macona (1993), in trilogija Življenje v kovčkih (2003—2004). Med zadnjimi filmskimi projekti sta Eisenstein v Mehiki (2015) in letošnji Walking to Paris, ki ga je posvetil romunskemu kiparju Constantinu Brancusiju. Za nekatere izmed njegovih stvaritev je glasbo zložil slovenski glasbenik Borut Kržišnik.

"Film je stara tehnologija. Zdi se mi, da smo v zadnjih tridesetih letih spremljali umirajočo kinematografijo. V nekem smislu je Godard uničil vse – izjemen, izjemen, izjemen režiser, vendar je na neki način pozvonil na mrtvaški zvon, saj je film raztrgal, ga naredil fragmentarnega, naredil ga je zelo zelo pozerskega. Kot vsa estetska gibanja je film obstal približno 100 let, čez tri generacije: stari oče je vse organiziral, oče je vse skupaj konsolidiral, mladi fant pa je vse skupaj vrgel proč. Tako pač je," je Greenaway pred leti dejal o stanju filmske umetnosti.

V zgodovino zapisano Greenawayevo predavanje iz umetnostne zgodovine
Danes v Amsterdamu živeči ustvarjalec se posveča tudi multimedijskim projektom, v katerih združuje književnost, zgodovino, filmsko in spletno umetnost. Njegovo digitalno raziskavo slike Svatba v Kani italijanskega slikarja Paola Veroneseja (1528—1588), ki je bila leta 2009 predstavljena na beneškem bienalu, je kritik New York Timesa označil za eno najboljših predavanj iz umetnostne zgodovine.

Ljubljana kot mednarodna prestolnica umetnosti
Leta 2000 je ustvarjal tudi v Sloveniji, takrat je Ljubljano z večdelnim projektom za nekaj časa spremenil v mednarodno umetniško prestolnico. Med osrednjimi dogodki je bil Zemljevid v paradiž, s katerim je predstavil serijo desetih t. i. zemljevidov, ki gradijo na arhitekturni posebnosti prostora. Leta 2007 je založba Sanje v prevodu Aleksandre Rekar izdala knjigo njegovih zgodb, naslovljeno Zlato.