Lahko bi rekli, da se je leto začelo provokativno, kot se tudi spodobi za leto, v katerem smo bili vsakih nekaj tednov opomnjeni, da je pred natančno sto leti F. T. Marinetti v francoskem časopisu Le Figaro pod naslovom Futuristični manifest objavil 11 tez, s katerimi je odločno zarezal v tradicijo umetniške prakse in odprl pot avantgardam in vsem zastopnikom težnje, naj umetnost postane življenje oziroma da naj bo življenje prežeto z umetnostjo in pravzaprav umetniški projekt. Kot nekakšen (nenačrtovan) spomin na provokativne 'serata futurista', futuristične 'varieteje', je ob začetku češkega predsedovanja Evropski uniji češki umetnik David Černy ob vhodu v palačo Justus Lipsius oziroma ob vhodu v prostore Sveta Evropske unije postavil veliko skulpturalno instalacijo Entropa, v kateri so bile države članice Evropske unije šaljivo (ali pa žaljivo) karikirane. Ogorčenje nekaterih držav je bilo izjemno (medtem ko Nemci niso povzdigovali glasu ob pogledu na svoj portret v podobi rahlo 'pokvečenega svastičnega' avtocestnega križa, pa so Bolgari zaradi svojega simbola, turškega stranišča, zagnali cel halo), češka vlada se je od vsega skupaj distancirala, skulpturo pa so nekoliko popravili.
Ustvarjanje svetov v Benetkah
Sicer pa je bil celoten program – in tega je bilo ob sodelovanju številnih najuglednejših svetovnih muzejev, vključno z newyorško MoMO, zares veliko -, posvečen futurizmu, bolj ali manj meščansko spodoben in umirjen. Kaj naj si vendar mislimo o beneškem likovnem bienalu, ki je potekal pod naslovom Ustvarjanje svetov in ki je tudi uradno razglasil svoj poklon stoletnici futurizma, za katerega pa so nekateri kritiki in teoretiki dejali, da je prinesel preporod risbe, tega najbolj osebno izpovednega, najintimnejšega in najtišjega likovnega medija; prav nič futurističnega medija. Prav zato se vedno znova in z velikim veseljem spominjam groteskne instalacije švedske umetnice Nathalie Djurberg, ki so ji namenili nagrado za najboljšo mlado umetnico, in veseli me tudi, da se bolj kot risb spominjam opominov na delo nekaterih vrhunskih neoavantgardistov, ki so brisali meje med likovno umetnostjo in performansom ter likovno in arhitekturno ustvarjalnostjo. V zadnji sklop je seveda pritegnjena tudi Marjetica Potrč, ki jo je direktor bienala Daniel Birnbaum letos uvrstil na glavno razstavo, ob njej pa naj omenim vsaj še Lygio Pape, Michelangela Pistoletta in Yono Friedmana.
Uspešna ruska linija avantgarde
Najodločneje so na bienalu vez s futurizmom pokazali Rusi in prav ruska linija futurizma, nujno seveda izrečena skupaj s konstruktivizmom in suprematizmom, je poskrbela za enega razstavnih vrhuncev leta 2009. To je bila razstava Defining Constructivism (Definiranje konstruktivizma) v londonskem Tate Modernu, ki je predstavila 'umetnika-inženirja' Ljubov Popovo in Aleksandra Rodčenka. Še nekaj razstavnih hitov je bilo povezanih z avantgardo, in sicer razstava nadrealistične fotografije v centru Pompidou, Vasilija Kandinskega v Guggenheimovem muzeju, čigar znameniti spiralni dom arhitekta Franka Lloyda Wrighta ima 50 let, ter 90. obletnice ustanovitve šole Bauhaus v MoMI in največja razstava, posvečena temu gnezdu moderne arhitekture in oblikovanja pod pokroviteljstvom Walterja Gropiusa, v berlinskem razstavišču Martin Gropius Haus.
Pravzaprav celoten 'megalomanski' razstavni program ostaja nostalgičen in zelo rigiden. Tako verjetno že lahko napovemo, da bo velika uspešnica naslednjega leta razstava renesančnega portreta, ki jo skupaj pripravljajo v Berlinu in New Yorku, kakor tudi lahko še enkrat več vzdihnemo „ah, ja" ob novici, da v dunajski Albertini zaradi velikega zanimanja podaljšujejo razstavo impresionistov. Podobno je tudi na umetniških trgih, kjer stare umetnine držijo ceno. Tako so prav ob koncu leta za rekordni vsoti prodali Rembrandtov in Rafaelov portret.
Projekt leta – zame osebno
Naj bo Rafael izhodišče za omembo dveh dogodkov, ki sta me zares prepričala in za katerima stojita sicer sodobna ustvarjalca, ki pa se vedno znova ozirata prav v renesanso. V ljubljanski galeriji Vžigalica so spomladi razstavili likovna dela in plakate danes že legendarnega grafičnega oblikovalca Miltona Glaserja, avtorja znamenitega simbola I ♥ NY, ki pa vedno znova najde navdih v delu renesančnega mojstra Piera della Francesce.
Renesansa pa stoji tudi za projektom, ki ga želim razglasiti za svoj vrhunec leta. Gre za 'oživitev' slike Poroka v Kani manierista ali poznega renesančnega umetnika Paola Veroneseja. Kultni režiser, sicer pa diplomirani slikar, Peter Greenaway je z računalniško manipulacijo oživil ogromno sliko v refektoriju samostana na beneškem otoku San Giorgio Maggiore. Vseh 126 figur je spregovorilo, slika je postala tridimenzionalna, voda je prav zares stekla in postala vino. Greenaway bo v okviru svojega projekta manipuliranja z znamenitimi slikami, s katerim želi učiti ljudi vizualne pismenosti, nadaljeval, se lotil še Velasquezove Las Meninas, Picaassojeve Guernice, Pollockovega Odmeva: št. 25, Seuratovega Nedeljskega popoldneva na otoku Grand-Jatte, Monetovih Lokvanjev in - „če le sta v Vatikanu vsaj dva človeka, ki imata rada moje filme" (Greenaway) − Michelangelove Poslednje sodbe.
Ljubljanski boj zoper tradicijo
Vsaki kontinuiteti s preteklostjo pa so se izognili organizatorji ljubljanskega grafičnega bienala, ki pa je v svoji 28. izdaji v očitnem 'boju' zoper svojo sicer veliko tradicijo, ki je tudi edino, kar mu še daje pečat pomembnega dogodka, ostal brez globine in prezence. Velikih imen ni bilo, tema Matrica: Nestabilna realnost pa je obrodila predvsem veliko negrafičnih del, za katera je včasih tudi dvomljivo, ali jih je mogoče pritegniti tudi v kontekst razširjenega pojma reproduktibilne umetnosti. Pokajoča zrcala, črke, sicer zelo estetska instalacija iz črk, obešenih na žice, kup nametanih oblek, vrečke vode … Zelo nestabilen kontekst, bi rekla.
Dvakrat risba in več kot dvakrat Zoran Mušič
Zavezan retrospektivnemu pogledu pa je bil eden največjih razstavnih in kuratorskih projektov v Sloveniji, dvodelna razstava, posvečena pogledu v genezo slovenske risbe. Prvi del z naslovom Risba na Slovenskem II. - 1940-2009 je bil med majem in septembrom na ogled v Mestni galeriji, ta čas pa si v Narodni galeriji še vedno lahko ogledamo razstavo Risba na Slovenskem I. - 1870-1950, ki v fokus postavlja predvsem risbo realizma in zgodnjega modernizma. Na tej razstavi najdemo tudi Zorana Mušiča, likovnika, o katerem je bilo leta 2009 v Sloveniji spregovorjenih največ besed. Zaradi 100. obletnice njegovega rojstva je bilo to namreč Mušičevo leto, v katerem smo predvsem po zaslugi raziskovalne dejavnosti Gojka Zupana prišli do nekaterih novih spoznanj o Mušiču (natančneje, do korekcij nekaterih zmotnih podatkov o njegovem delu in življenju), v katerega smo vstopili z zanimivo likovno-dokumentarno razstavo o malo znani Mušičevi življenjski etapi v Španiji in ki smo ga sklenili z razstavo Zoran Mušič v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, ki je bila obenem tudi uvertura v novo življenje zdaj prenovljene Moderne galerije.
Dokončana prenova Moderne galerije, ki bo stalno razstavo predstavila naslednje leto, je bila tudi priložnost za napoved muzeja sodobne umetnosti, ki naj bi po najboljšem mogočem scenariju zaživel v manj kot dveh letih. Na žalost lahko že zdaj rečemo, da česa tako spektakularnega, izjemnega tako v mednarodno relevantni zbirki kot tudi v muzejski stavbi, ki je s svojo delno že digitalno fasado in z 'dvotirnim' toboganom Carstena Höllerja že sama na sebi umetniški objekt, kar lahko od začetka decembra obiščemo v Zagrebu, ne bomo dobili. Še manj pa trenutno najbolj 'vročega' muzeja sodobne umetnosti v Evropi, ki je postal fenomen, še preden so ga sploh napolnili z umetniško zbirko, ki pravzaprav sploh še zares ne obstaja. Gre za rimski muzej MAXXI, stavbo, ki je najboljši primer ekscesne muzejske arhitekture in za katero stoji Zaha Hadid. Nekateri so vijugave razstavne aleje poimenovali tudi 'razviti' že omenjeni Wrightov Guggenheim, pri čemer so seveda imeli v mislih spiralno razstavišče, ki je nenazadnje bilo razčlenjeno tudi na razstavi, posvečeni 50-letnici te znamenite muzejske stavbe.
Kozmopolitski duh tudi v Ljubljani
Nekaj kozmopolitskega duha v razstaviščih smo vendar bili deležni tudi pri nas. A zato ostajajo zaslužni predvsem zasebniki in manjše ustanove, ki (včasih v sodelovanju z večjimi) k nam zanesejo umetnost 'velikih'. Tako smo v ljubljanskem Mestnem muzeju, ki nam je predstavil tudi Miltona Glaserja, lahko v organizacijskem sodelovanju z galerijo Deva Puri, prek nje pa z nemško galerijo Fetzer, spoznavali grafike Marca Chagalla, prav iz te nemške zbirke pa bodo prišla tudi nekatera dela januarske razstave, ki bo v Mestnem muzeju in galeriji Jakopič predstavila grafično umetnost Pabla Picassa in njegovega prijatelja ter enega ključnih pionirjev španskega modernizma Antonia Clavéja. Galerija Deva Puri pa je bila tudi tista, ki je v Blejski pristavi organizirala razstavo Dalijeve grafike, natančneje njegovih izjemnih ilustracij Božanske komedije in Biblije.
Dva odlična fotografska opusa – Mapplethorpov in Ballenov
Seveda se smemo 'zmrdovati', da k nam velika imena pridejo le v svojih grafičnih izdajah, torej v umetnosti, ki ji manjka avratičnost oziroma enkratnost. A bolje tako kot nič. To lahko izrečemo tudi v primeru dveh odličnih fotografskih retrospektiv. Rogerja Ballena smo spoznavali v kooperaciji galerije Fotografija in Mestnega muzeja, častilca lepega telesa Roberta Mapplethorpa pa v Narodni galeriji in galerijskem prostoru TR3. Zadnji se je uspel uveljaviti kot prizorišče po obsegu sicer skromnih, a po vsebini referenčnih razstav. V tem kontekstu omenjamo tudi predstavitev dela Popolni ritem Erica Satieja Braca Dimitrijevića, ki jo lahko skupaj z razstavo Tomislava Gotovaca v Mali galeriji Moderne galerije pojmujemo tudi kot uvod v odprtje zagrebškega muzeja, v katerem je poleg pozne avantgarde kot ključna v hrvaški umetnosti 20. stoletja izpostavljena prav akcija neoavantgardistov, ki so od konca šestdesetih do začetka osemdesetih rušili mejo med življenjem in umetnostjo. Med njimi sta seveda visoko kotirala tudi Dimitrijević in Gotovac.
Tako smo sklenili krog. Začeli in končali smo namreč z akcijo, ki življenje samo naredi za umetniški proizvod. Tako bi lahko tudi končali, a protokol vendar zahteva še en opomin. To je navedba nekaj umetnikov, ki so se bodisi poslovili bodisi so leto 2009 zaznamovale okrogle obletnice njihovih rojstev ali smrti. Na tem mestu si bom drznila vzeti popolno diskrecijsko pravico do samoljubnega odločanja. Omeniti namreč želim le enega avtorja. To je Francis Bacon. Rodil se je pred 100 leti in nesporno velja za enega najgenialnejših slikarjev 20. stoletja, ki je v svojem vztrajanju v figuraliki vendar bil drznejši od večine tistih, ki so orali ledino v vedno radikalnejšem abstrahiranju zarisanega ali naslikanega. Razlog za izbor Bacona je tudi ta, da vstopamo v Caravaggievo leto. Prav zdaj je namreč v rimski galeriji Borghese na ogled razstava, ki enega ob drugem predstavlja prav Bacona in Caravaggia, čigar 400-letnico smrti bomo zagotovo (večkratno) zaznamovali prihodnje leto.