Oglas
Pod umetniškim vodstvom Božidarja Zrinskega letošnji grafični bienale odločno biva med preteklostjo in prihodnostjo; to nakazuje že z dvema temama, ki ga opredeljujeta. Na eni strani je bienale letos posvečen spominu na lani umrlega Zorana Kržišnika, za katerega je pred uradnim odprtjem bienala direktorica MGLC-ja Liljana Stepančič povedala, da je bienale vodil dobrih 50 let in si med tem vedno prizadeval, da bi se slovenski prostor odpiral tujim umetnikom in umetniških smernicam, ob tem pa ni nikoli zapostavljal umetnosti iz kulturno nedominantnih okolij.
Dediščina leta 2001Kržišnikova linija grafičnega bienala, ki je predpostavljala predvsem osredotočenje na klasični grafični medij, je vztrajala do leta 2001; letošnja bienalna razstava pa po besedah Zrinskega – kot kustosi posameznih bienalnih razstav so mu pomagali Gülsen Bal, Alenka Gregorič, Jadranka Ljubičič, Petja Grafenauer in Tadej Pogačar – sledi konceptu, prvič predstavljenem na bienalu leta 2001, ki je namesto ožje definiranega pojma grafične umetnosti bienale v disciplinarnem okviru naredil bolj sproščen, širši in vanj vpeljal vse oblike reproduktibilne umetnosti. Tokrat, ko svoje projekte predstavlja več kot 80 ustvarjalcev, se to dogaja tudi s sklicem na drugačno reproduktibilnost, tisto, ki bolj odločno kot najbolj decidirano aktivistična umetnost posega v realnost. A neko, nam nedostopno.
Kartezijanski dispozitiv v Matrici
Mislimo na filmsko trilogijo Matrica, ki zareže v samo jedro zahodne filozofije, v karetizijanski dispozitiv, ki dopušča možnost – ta možnost je kleč Matrice -, da živimo v iluziji. Če je Descrates predpostavil, da ne moremo neposredno spoznavati realnega sveta (če ta sploh obstaja), ker v resnici živimo predvsem le v svojih možganih oziroma v svojih mislih, in da so zato tudi vse naše izkušnje v resnici derivati notranjih stanj, vse to postane edina prava resničnost oziroma edina resničnost, ki obstaja v Matrici. V Matrici se realnost in iluzija povežeta in prav tako se povežeta prihodnost in sedanjost, ki je bila pravzaprav ustvarjena v prihodnosti. Kaj je matrica in kaj je odtis, pa postane pomembno vprašanje.
To je včasih pomembno vprašanje tudi pri letošnjem bienalu, ki odpira razstavni prostor umetnikom, ki grafiko pojmujejo v najširšem smislu in kot – tako v katalogu k bienalu piše Zrinski – "vzvod za opozarjanje na stanje resničnosti ali kot sredstvo za doseganje sprememb". V tem pogledu je relevantno navesti še uvid Petje Grafenauer, sicer kustosinje postavitve v galeriji Ganes Pratt, da razstavljena dela "druži apropriacija že obstoječega – podob, zvokov, materialov in teorij, ki dobijo nove pomene v uporabljenem mediju in izraznem načinu svoje trenutne, a v specifičnem delu končne realizacije".
Sama bi se drugače izrazila in bi dejala, da vidim umanjkanje utopije, vztrajanje v dani matrici, če ostajamo pri naraciji filmov bratov Wachowski, in torej nedohajanje ljudi, ki se v prvem filmu s sicer jalovo strategijo gradnje črnih oblakov, ki naj zatemnijo sonce in tako onemogočijo dostop solarne energije, nujne za funkcioniranje 'inteligentnih strojev', ki so začeli nadvladovati človeštvo, lotijo svojih zavojevalcev. Sodba je verjetno prestroga, saj razstavljajo vendar tudi avtorji, ki sicer brez ponujanja vizije nečesa novega kritično razkrinkavajo resničnost in znotraj nje gradijo alternative.
Radikalna umetniška zadruga v Oregonu
Takšno je stališče bienalnih nagrajencev, ameriških 'zadružnikov' Justseeds, ki so, kot je pojasnil član žirije Jota Castro, kot zmagovalci izšli iz ožjega izbora, v katerem so bili še Vuka Cosić, Carlos Motta in Cesare Pietroiusti. Kot piše v katalogu, je Justseeds "decentralizirana skupnost umetnikov, ki so združili moči, zaradi moči, zaradi promoviranja svojega dela, pa tudi zaradi sodelovanja in medsebojne podpore v okviru skupine in drugih družbenih gibanj". Skupini Justseeds je lastna radikalna naracija, ki je torej radikalna ne le vsebinsko, v tem, da izprašuje dogajanje v umetnosti in kulturi, ampak je radikalna tudi v načinu distribuiranja umetnosti. Kot je še dodal Castro, gre za skupino, ki nima in se ne zanima za zbiratelje in kustose, a vseeno preživi, čeprav morda oziroma po zakonih te resničnosti ne bi smela preživeti.
Korejska zavest med vojno in mirom
O posebni zgodbi o uspehu govori tudi razstava v Cankarjevem domu, ki je že tradicionalno razstava nagrajenca prejšnjega bienala. Tokrat je razstava nekoliko neobičajna. Kustosinja razstave Kim Džjeong-Jeon je povedala, da se je nagrajenec iz leta 2007 Džeon Džonho odločil, da se odpove avtorski solorazstavi in raje ponudi razstavni prostor predstavitvi sodobne korejske ustvarjalnosti. Kot pravi kustosinja, gre za delo specifične generacije Korejcev, ki je nekako umeščena v vojno generacijo petdesetih in povojno generacijo, ki je v šoli niso več nenehno bombardirali z mislimi o idealnem Korejcu, ki bo gradil novo Južno Korejo; s pogledom v 'vzorne' ZDA seveda.
Salon knjig umetnika
Poleg glavne razstave, ki bo do 25. oktobra na ogled v MGLC-ju ter galerijah Škuc, Jakopič, Ganes Pratt, Alkatraz in Kapsula, ponuja bienale še več spremljevalnih dogodkov. Posebej z vidika prispevanja k arhiviranju umetniške produkcije je pomemben Salon knjig umetnikov, ki bo 5. in 6. septembra potekal pod vodstvom Brede Škerjanc. Kot poudarja Škerjančeva, MGLC že ima obsežno zbirko 1.200 knjig umetnika in to zbirko artefaktov, za katere muzejske in galerijske ustanove pogosto ne kažejo zanimanja, želi še nadalje negovati in jo širiti. Zato se MGLC tudi vključuje v evropske projekte arhiviranja knjig umetnikov, za večjo popularizacijo tega medija umetniškega izražanja pa bo drugi dan dogajanja na sporedu prodajna razstava. Salon bo prostor druženja in izmenjave idej; v slednji bodo sodelovali in jo tudi spodbujali nekateri domači (Tadej Pogačar, galerija Škuc) in več tujih akterjev, vpletenih v ustvarjanje in hranjenje knjig umetnikov.
Zanimiva je razstava otroške grafike na Jakopičevem sprehajališču, ki jo je organiziral Pionirski dom in ki po besedah njegove direktorice Vike Potočnik ponuja vpogled v bogato zbirko okoli 1.500 grafik in 800 grafičnih plošč, ki jo hrani Pionirski dom in ki se je razvijala pod pedagoškim vodstvom Bogdana Borčića, Dragice Čadež, Tince Stegovec in drugih, zadnje leto pa v likovni vzgoji mladih sodeluje tudi Zora Stančič. Pionirski dom bo svoj arhiv razstavil tudi v svojem Art centru.
Nadalje bo Stripburger, glavna institucija za razvoj stripovske umetnosti pri nas, od 22. 10. v Slovenskem etnografskem muzeju predstavljal spremljevalno razstavo Pozdravi iz Striponije, fiktivne dežele, ki je pravzaprav mednarodni stripovski projekt v produkciji Foruma Ljubljana, revije Stripburger in še več domačih in tujih organizacij. Omenjamo pa še didaktično razstavo I. osnovne šole Žalec, ki bo v MGLC-ju na ogled od 13. 10.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje