Skoraj natančno sto let je minilo od velike mednarodne nadrealistične razstave v pariški galeriji Beaux-arts. Leta 1938 je tam več kot 60 umetnikov razstavilo slike, objekte, kolaže, instalacije in ... fotografije, njihovo vodilo pri tem pa je bilo, da bi ustvarili razstavo, ki ne bi le predstavila nadrealistične umetnosti, ampak bi bila sama po sebi ustvarjalno dejanje. Ta želja po ustvarjalnosti je bila tudi v ozadju nadrealistične fotografije, ki se kaže skoraj kot tujek v evoluciji fotografskega medija, ki je vendar bil ustvarjen kot medij, ki zmore posneti realnost, tisto, kar je.
Umetniki kot Man Ray, Rene Magritte, Max Ernst, Eli Lotar, Dora Maar, Claude Cahun ali Lee Miller, ki so zastopani na razstavi, so s fotografijo ustvarili to, kar med drugim kritik časopisa Frankfurt Allgemeine Zeitung Werner Spies imenuje razcep med predstavo in odslikavo podobe. Nadrealisti so iz fotografije z več izvirnimi postopki 'izločili' življenje in v maniri zapovedi Andreja Bretona: "Changer la vue!" ("Spremeni pogled!") predstavili njegovo hrbtno stran oziroma vizualne čudeže, lepoto običajno nevidnega. Izolacija posamičnega motiva, zamrznjenost dogajanja, superpovečava, kolažiranje podob, dvojna osvetlitev, nejasnost podobe ... Te tehnike, ki so določale nadrealistično fotografijo, so imele tudi izjemen vpliv na razvoj filmske umetnosti.
Novi pogled Laszla Moholyja-Nagyja
Zanimivo je, da nadrealisti svojih fotografskih inovacij niso teoretsko podprli. Prvi, ki je objavljal tekste o manipulacijah s fotografskim medijem, je bil Laszlo Moholy-Nagy, na katerega je vplival predvsem konstruktivizem, danes pa ga najbolj poznamo kot enega ključnih profesorjev na šoli Bauhaus. Njegov je bil tako izraz novi pogled, saj je verjel, da lahko fotografija nasprotno od splošnega prepričanja ponudi popolnoma nov način gledanja na stvari. To svojo tezo je razvil v knjigi Novi pogled - od materiala do arhitekture, ob tem pa je razvijal metodo fotografiranja brez fotoaparata oziroma tehniko fotograma. To tehniko ustvarjanja podob z osvetljevanjem fotosenzitivnega papirja hkrati s postavljanjem različnih kompozicij predmetov na ta isti papir je med drugim razvijal tudi Man Ray, ki se je sicer vedno boril proti temu, da bi ga imenovali fotograf, dejansko pa se je med vsemi nadrealisti najbolj intenzivno ukvarjal s fotografijo.
Fotografijia, ki razkriva metafiziko in spremlja znanost
Čeprav nadrealistične fotografske manipulacije na videz prikazujejo nerealno in predvsem maličijo realno, pa gre za medij, ki je močno povezan z razvojem znanosti in z neke vrste znanstveno evforijo, ki je spremljala velika dognanja v polju fizikalne znanosti v prvih desetletjih 20. stoletja. Zato o tej fotografiji govorijo tudi kot o fotografiji, ki želi narediti vidno metafiziko, tisto, kar poleg fizičnega določa eksistenco vsega obstoječega. Kot pravi Breton, so si prizadevali za transcendenco vidnega. Z manipulacijo, ki pa je vendar kot jedro ohranjala resnično, so dosegali približno tisto, kar so njihovi predhodniki v času 'norije duhov' dosegali s popolnimi ponaredki videnega, ko so na fotografije 'spravili' duhove. Danes na fotografije z retuširanjem 'spravljajo' nekaj domnevno bolj resničnega od resnice, gredo v drugo smer od zabavne metafizike vidnega in vse skupaj je veliko bolj dolgočasno. Na srečo nam ostajajo fotografije iz nekega drugega časa.
V galeriji si lahko ogledate nekaj nadrealističnih fotografskih maipulacij.