Ta krédo, katerega glavni začetnik je bil pesnik Filippo Tomasso Marinetti, je ostro zarezal v evropsko kulturno tradicijo, zgrajeno na antiki in renesansi. Vse se je pravzaprav zgodilo zelo na hitro, saj je še nekaj mesecev pred februarjem 1909 Marinetti pisal dokaj povprečno simbolistično poezijo in nihče ni razmišljal o Italiji kot o kulturno-umetniško napredni in drzni deželi. Vendar se je to zgodilo čez noč in zasluge za nastanek in mednarodni uspeh futurističnega gibanja kot povsem prvega avantgardnega gibanja in obenem prvega gibanja, ki je bilo usmerjeno na množično občinstvo in je v tem tudi razvilo mehanizem propagande, gredo Marinettiju. Kot nam pove filozof Aleš Erjavec, Marinettijeva umetnost ni bila nič posebnega, ne umetniško ne kako drugače, vendar pa je bil on izjemen organizator, pravi spiritus agens futurizma, ki je futurizem "povzročil, ga ohranjal, ga razvijal in ga tudi ves čas držal na neki nejasni in nelagodni distanci do fašizma".

In ravno kompromitirajoča navezava na fašizem je tisto, po čemer številni futurizem poznajo, bolj kot pa po bistvu njegovega ideološkega in umetniškega kréda, katerega bistva so, kot poudari tudi Matjaž Berger "pogum, upor, revolt, pogled od zgoraj, energija, dinamizem, letala stroji …". Vendar je vsako neposredno povezovanje futurizma s fašistično ideologijo pavšalno in nepravilno, četudi sta bila Mussolini in Marinetti osebno povezana več desetletij. Za pravilno razumevanje odnosa med futurizmom in fašizmom se je treba ozreti v evolucijo obeh pojavov.

Futuristična ideja na pohodu
Nastopa futurizma sicer ni mogoče razumeti brez razumevanja zgodovinskega položaja, v katerem se je Italija znašla konec 19. stoletja. Ustanovitev združene Italije v šestdesetih letih namreč Italijanom še ni prinesla odrešitve. Hrepeneli so po gospodarsko močni velesili (oziroma vsaj po državi, na katero druge velesile ne bi gledale zviška), in to imperialistično hrepenenje se je izrazilo tudi v zgodnjem bojevitem futurizmu, za katerega bi lahko tako tudi dejali, da je bil – tukaj v svoji knjigi Ideologija in umetnost modernizma Aleš Erjavec privzame izraz Mauricea Nadeauja glede nadrealizma – "ideja na pohodu".

Futuristi na kolesih v vojno
In futuristi, ki jih je bilo v prvih letih le peščica, so se ob izbruhu prve svetovne vojne tudi zares podali na pohod. Marinetti, Boccioni, Piatti, Sironi in Russolo, ki so tudi podpisali intervencionistični manifest Italijanski ponos, so se pridružili prostovoljskemu lombardskemu kolesarskemu bataljonu, revijo Lacerba pa so spremenili v glasilo, ki "naj bi v Italiji pripravilo vzdušje vojne". Ta začetna dinamika, ki se je izrazila v performansih – po besedah Matjaža Bergerja gre pri futurizmu za prvo gibanje performerjev – in v prvenstveno inovativnih umetniških formah zračne poezije (aeropoesia) in zračnega slikarstva (aeropittura), se je po koncu prve svetovne vojne izrazila tudi realnopolitično. Ko so na v ersajski mirovni konferenci zmagovite sile določale novo podobo Evrope, so futuristi, ki v duhu avantgarde ne ločujejo med umetnostjo in življenjem in ki v tem duhu tudi želijo iz "življenja narediti umetniški projekt, iz politike estetsko dejavnost ter iz estetske dejavnosti politično" (Erjavec, Aleš: Ideologija in umetnost modernizma), ustanovili politično stranko. To je bil tudi simbolični začetek fašizma. Iz tega programa je namreč črpal zgodnji fašizem, dokler se ni izrodil v običajno pragmatično politično stranko, pripravljeno na paktiranje z nekdanjimi sovražniki, če si le od tega obeta korist.

Marinetti in Mussolini opevata drug drugega
Pod vplivom futurizma (v primeru Mussolinija pa še bolj tudi pod vplivom njegovega mentorja pesnika in političnega pustolovca Gabrieleja d'Annunzia) se je v času, ko so intervencionistično politiko zastopali desnica, nacionalisti, futuristi, republikanci, mazzinijevci, demokrati in prostozidarji, oblikovala fašistična retorika. In to je bil čas, v katerem se je oblikoval dolgoletni tesen odnos med Mussolinijem in Marinettijem, izvrstno izraženim v naslednjih dveh slavospevih. Mussolini je Marinnetija imenoval za "inovativnega pesnika, ki mu je dal občutek za oceane in za stroj," Marinetti pa je Mussoliniju posvetil pravi traktat. Sledi odlomek: "Mussolini ima masivno, skali podobno glavo, ter oči, ki se premikajo ultradinamično ter dirjajo hitro kot avtomobili na lombardijski ravnini ali italijanski hidroavioni na nebu nad oceanom in njihova beločnica se premika kot volkova. /…/ zaletav, a gotov vase, ker je njegova prožna zdrava pamet pravilno presodila razdaljo /…/ Spominjam se, kako se je zasmejal kot srečen otrok, ko je odštel dvajset strelov iz svojega ogromnega revolverja v policajev kiosk na Via da Canobbia /…/ Lirski otrok z imenitno intuicijo /…/ pravi futuristični značaj."

Vedno bolj mlačna fašizem in futurizem
Lahko bi dejali, da se je tako v primeru futurizma kot tudi v primeru fašizma za resnično izkazala domneva futuristov, da je vojna edina higiena sveta (v manifestu z naslovom Vojna, edina higiena tega sveta je Marinetti med drugim zapisal: "Posamezniku in skupnosti bi morale biti zagotovljene vse pravice, razen pravice do strahopetnosti."), ki daje možnost za etični mir, za aktivno poenotenje subjektov, ki se dejavno in brezkompromisno borijo za cilje. Ko se je na morije na soški fronti in pri Verdunu že nekoliko pozabilo, so tako futuristi kot fašisti postali kar nekoliko mlačni.

Mussolinijevim teatralnim govorom ni bilo več mogoče povsem verjeti; bili so teater svoje vrste; iz futurizma pa je nastala prava umetniška šola, v svojem bistvu ne različna od etabliranih umetniških šol, tako bičanih v žolčnih tiradah zgodnje Marinettijeve klike. Ta je vzklikala: "Uničili bomo muzeje, knjižnice, akademije vseh vrst /…/", Marinetti, ki je pozneje sam postal član fašistične akademije znanosti in celo Mussolinijev minister za kulturo, pa je na predvečer nastopa futurizma zapisal: "Danes, ustanavljamo futurizem, ker želimo to deželo osvoboditi smrdljive gangrene profesorjev, arheologov, ciceronov in starinarjev." In še: "Občudovati staro sliko je enako kot razglabljati o rahločutnosti pogrebne žare, namesto da bi jo v divjih krčih akcije in kreacije zabrisali daleč stran."

O futurizmu začno razpravljati teoretiki – konec futurizma
In vendar so tudi dela futuristov kmalu postala tovrstne slike, pred katerimi so poznavalci in ljubitelji umetnosti dolgo stali in pametovali. Futuristično slikarstvo je sicer bilo najprej napovedano, šele nato je nastalo. Kot tudi poudarja Aleš Erjavec, je Marinetti že leta 1909 napovedal futuristično slikarstvo in leta 1910 je bila že organizirana prva razstava, četudi leto poprej ni obstajala še niti ena sama slika. 'Stroj' je zagnal Marinetti, ki sam v roki sicer ni držal čopiča, vendar pa je spodbujal slikarje, kot je bil Boccioni, in obenem zamenjeval terminologijo slikarstva, arhitekture ter sploh vse umetnosti, da bi futuristično umetnost prikazal bolj novo, kot je v resnici bila. Kot pravi Erjavec: "Teh manipulacij, na katere avtorji svobodno pristanejo, je zelo veliko. In pravzaprav futurizem uspe zgraditi svojo lastno preteklost, kar pa nenazadnje dela tudi veliko političnih in umetniških gibanj."

Silnice - podobe energije in dinamike
Že omenjeni Boccioni je bil verjetno najbolj nadarjen futuristični slikar - svojega talenta zaradi prezgodnje smrti v prvi svetovni vojni ni mogel razviti do konca - in v njegovem delu se kažejo vsa prizadevanja zgodnjega futurističnega slikarstva, to je predstavljanje gibanja in energije. Silnice tako postanejo poleg simultanosti, ki vrhunec doživi v ustvarjalnosti Giacoma Balle, glavno geslo futurističnega slikarstva, pri katerem pa je mogoče zaslediti tudi vezi z likovnostjo 19. stoletja. Kot v svoji študiji o futuristični umetnosti ugotavlja Maurizio Calvesi, se futurizem, katerega strast je popolnoma objektna umetnost, sicer obrača zoper spiritualizem in pozitivizem 19. stoletja, kljub temu pa je v delu Gina Severinija odkriti sledi spiritualizma, v slikah Giacoma Balle in A. G. Bragaglie magičnost in animizem, Boccionijev opus pa je pogosto notranje razrvan in izkazuje avtorjevo nihanje med starejšimi vzori in mantro dinamike in moči zgodnjega futurizma. Tako futuristično slikarstvo vendar popolnoma ne sledi popolnoma maksimam iz manifesta futurističnih slikarjev, v katerem lahko med drugim beremo naslednje geslo: "Slabo nam je od lenobnih umetnikov, ki že vse od 16. stoletja v neskončnost izkoriščajo veličino antičnega Rima. V očeh drugih narodov je Italija še vedno dežela mrtvih, širnih Pompejev z njenimi grobnicami."

Arhitektura, ki je niso zgradili
Posebno poglavje v zgodovini futurizma je futuristična arhitektura. Napovedana in ovrednotena je bila v manifestu, ki ga je leta 1914 napisal arhitekt Antonio Sant'Elia, vendar pa realizacij tako rekoč ni bilo. Kot o futuristični stavbi par excellence se pogosto govori o stavbi Lingotto, ogromni Fiatovi tovarni arhitekta Matteja Trucca, zgrajeni med letoma 1916 in 1923. Na strehi stavbe je tudi steza za testiranje avtomobilov, s katerimi so bili, podobno kot tudi z letali, futuristi preprosto obsedeni. Sicer pa so se do danes ohranili papirnati dokumenti futuristične arhitekture, katere prvenstvene poteze so predimenzioniranost, večnivojskost, pogojena z namembo različnih nadstropij različnim prevoznim sredstvom, futuristični modernolatriji in fetišizaciji stroja ustrezna uporaba betona in železa ter absolutna nadvlada načela funkcionalnosti nad estetiko.

Nujnost takšne arhitekture, ki pa v pobudi futuristov vendar ni nastala ('skisani' futurist Mussolini je začel namesto sodobnih megalopolisov graditi raje ornamentirani surogat starega Rima), beremo v uvodu Sant'Elievega manifesta: "Po letu 1700 arhitektura ne obstaja več. Kot moderno arhitekturo imenujemo idiotsko mešanico slogovno kar najbolj različnih elementov, ki prekrivajo skelete sodobnih stavb. Polaganje pisanih dekorativnih inkrustacij, ki jih ni mogoče upravičiti z njihovo konstrukcijsko nujnostjo niti ne z našim (modernim) okusom in katerih izvor najdemo v egipčanski, indijski ali bizantinski antiki in v idiotskem razcvetu neumnosti in impotence, ki smo ga poimenovali neoklasicizem, skruni novo lepoto cementa in železa."

Bili so tudi protofuturisti
Ta arhitekturna etika sicer nikakor ni bila lastna le futuristom, prav tako tudi ne druge ideje. Nobeno gibanje namreč ni popolni novum in vsako ima korenine v preteklih pojavih. Tudi s futurizmom je bilo tako. Umetniško se tako navezujejo na mnogo gibanj, ki izpostavljajo estetiko ulice, kot umetniške predhodnike pa Matjaž Berger med drugim navrže tudi Baudelaira, Rimbauda in Mallarmeja. Kot filozofske 'protofuturiste' se pogosto omenja teoretika anarhosindikalizma Georgesa Sorela, promotorja ideje élan vital Henrija Bergsona in tistega, ki je razrušil sistem nemške filozofije in pridigal o nujnosti popolne potopljenosti v življenje; o nujnosti popolne afirmacije življenja v vseh njegovih, tudi najbolj grozovitih aspektih. To je bil seveda Friedrich Nietzsche, čigar najpogosteje napačno razumljena teza o nujnosti prevrednotenja vseh vrednot je uglašena s futuristično etiko, ki je zavračala postano moralo evropskega srednjega razreda. Oglejmo si v tem kontekstu le Nietzschejevo misel iz poglavja Zakaj sem usoda v delu Ecce homo – postaneš to, kar si: "Morala je idiosinkrazija dekadentov, z zahrbtnim namenom, da se maščujejo nad življenjem – in z uspehom. Jaz cenim to definicijo."

Po 40. rojstnem dnevu je vsega konec
Življenju se futuristi zagotovo niso hoteli maščevati, vendar pa se tudi niso želeli brezglavo boriti proti njegovim zakonitostim. Tako so že ob začetku gibanja zapisali: Najstarejši izmed nas jih šteje trideset. Ko bomo dopolnili 40 let, nas bodo nasledili mlajši in močnejši možje, nas pa bodo kot stare rokopise zabrisali v koš za smeti. In prav je tako. In res so jih nasledili mlajši. Vendar drugače od Marinettijeve napovedi iz leta 1909 ti niso bili močnejši in drznejši. Bili so veliko bolj preračunljivi in zmerni in so ustvarili Evropo po koncu fašističnih režimov, ki je bila obenem tudi veliko bolj dolgočasna Evropa. Hkrati pa tudi manj nevarna. Zato pa je Marinetti umrl nevarno. Tako kot je pridigal. Umrl je namreč za posledicami vojnega pohoda. Tega – vodil ga je v mrzlo Rusijo – se je udeležil, ko je bil star že čez 60 let. S tem pa se je nekoliko tudi odkupil za tisto, s čimer se je (nekaterim) zameril, ko je sprejel funkcionarsko službo pri Mussoliniju. Tako kot mu je uspelo prvič, ko je ustvaril prvo avantgardno gibanje, mu je tako vendar uspelo tudi drugič, ko je na smrtni postelji po drzni odpravi potrdil izvorni prevratniški ideal futurizma in tako tudi rešil njegov sloves.

Polona Balantič