Oglas
Salvador Dalí (1904–1989), čigar videnje Božanske komedije je do novembra na ogled na blejski pristavi, je nekoč dejal, da Božanska komedije Danteja Alighierija zrcali njegov duhovni razvoj. Nekoliko težko mu verjamemo, saj gre vendar za delo, v katerem – kot piše prevajalec Božanske komedije in pisec spremnega besedila k njej Andrej Capuder – v okviru treh stopenj očiščevanja duše ali njene katarze najdemo pravi mozaik vsega tistega, kar je srednji vek vedel, čutil in občudoval. In zdi se nenavadno, da bi se veliki inscenator umetniškega sveta na pragu razmaha in popolne komercializacije popularne kulture Salvador Dali tako zelo našel v predstavnostnem svetu Florentincev, čeprav bi se v njihovi kulturi političnih intrig – Dante, ki se je tudi sam udinjal v politiki, je razočaran zaradi nehumanega ravnanja njegovih nasprotnikov govoril o „pokvarjeni in zločinski srenji“ - verjetno kar dobro počutil. A vendar ne pozabimo, da je nekaj let po prvi navedeni izjavi Dalí trdil, da Božanske komedije nikoli ni prebral.
Čeprav se je v nekaterih ilustracijah, kot nam pove kustosinja razstave Ana Marija Kunstelj, zares oziral k zgodnejšim ilustratorjem, predvsem k Gustavu Doréju (1832–1883) in tudi k prvemu slavnemu ilustratorju Božanske komedije k Botticelliju, se vendar zdi skoraj neverjetno, da bi Dalí 101 akvarel, po katerem so graverji v tehniki ksilografije izdelali grafike, ustvaril zgolj na podlagi tistega, kar je o Dantejevem epu izvedel iz sekundarnih virov. Vseeno je v zvezi z njegovimi ilustracijami treba omeniti to, da jih je pravzaprav nemogoče razvrstiti tako, kot je bilo prvotno predvideno oziroma da naj bi vsakemu spevu pripadala po ena ilustracija. V ilustracijah se pojavljajo vsi za Dalíjevo slikarstvo ključni simbolni motivi, terjana pa je omemba tako imenovanega svetega sira.
Spodbujen z besedilom katoliškega mistika brata Luisa de Léona, je Dalí namreč v besedilu Sveti sir (Le divine fromage), dejal, da je Kristus sir, še bolje, gore sira, in pripomnil, da si želi, da bi bili njegovi akvareli za Božansko komedijo podobni vlažnim lisam na siru. Še ena slogovna poteza zbode v oči. To je dezintegracija na prafaktorje, ki je značilna za Dalijev nuklerani misticizem, v sklopu katerega je, spodbujen s spoznanji jedrskih fizikov in še posebej enega največjih znanstvenikov kvantne fizike dr. Heisenberga, ki ga je imenoval za novega duhovnega očeta (prvi je bil Freud), motive sestavljal drobnih fragmentov, med katerimi je bila praznina, kot praznina obstaja tudi med posameznimi atomi. Takšno je upodabljanje končnih prizorov Božanske komedije, ko Dante močne božanske svetlobe ne more gledati neposredno, ampak le skozi Beatrice.
Dantejev žurnalistični realizem
Če se Dalí pri ilustriranju Božanske komedije ne želi odpovedati svoji ustvarjalni svobodi in Dantejeve verze pogosto interpretira z uporabo svoje znamenite paranoično-kritične metode, s katero v svoji podzavesti in njenih patologijah išče navdih in vsebinske trenutke svoje umetnosti, pa je Gustave Doré, najznamenitejši ilustrator Božanske komedije 19. stoletja, veliko bolj ‘korekten’. Kot pove Ana Marija Kunstelj, je namreč Doré zelo natančen, veliko bolj ilustrativen kot Dalí, saj zelo natančno ilustrira Dantejeve opise, ki so že sami po sebi zelo nazorni. Ti opisi niso le opisi trisfernega onostranstva, ampak so pravzaprav opisi dejanskega kulturno-političnega sveta, v katerem se je gibal Dante. Capuder opozarja na to, da je Dantejev ep zelo aktualiziran, da slog zato prehaja že v neke vrste “žurnalistični realizem” in “do zadnjega, tik pred vhodom v Empirej, sedež Boga, ga (Danteja, op. P. B.) ne bodo zapustile politilčne strasti: skozi usta sv. Petra še enkrat prekolne nevredno papeštvo, ki uzurpira “moj tron, moj tron, moj tron” /.../”. V imenu tega ideološkega realizma Dante tudi “meče v pekel papeže, v raj posaja vlačuge, v vicah sedijo in prepevajo kraljevski razbojniki – medtem ko v predpeklu tiči kolektivno vsa intelektualna in moralna elita antike /.../”.
Blakov kritični komentar Dantejeve morale
Če je Dante izkazoval samovoljo, ki si jo je v imenu svoje osebne svobode v raziskovanju sveta kmalu prilastil renesančni človek, mu je bil Doré v svoji spodobni zadržanosti nasproten. Dalí mu je bližji, še bližji pa britanski romantični genij William Blake (1757-1827), kot ilustrator najbolj znan po ilustriranju Izgubljenega raja Johna Miltona in ki, podobno kot Dalí, ilustriranja ni videl le kot opremljanja literarnih del s podobami, ampak je v ilustracijah podal svoj kritični komentar moralnega in religijskega dejavnika izbranih literarnih del. Blake je Božansko komedijo ilustriral v svojem značilnem sanjskem slogu, posebej ilustriranju Pekla pa se je posvetil skoraj fanatično; menda je prav zadnje šilinge porabil za nakup svinčnikov, s katerimi je skiciral prizore iz Pekla.
Dantejeva Božanska komedija je zaznamovala kariero še nekaj umetnikov. Čeprav Eugene Delacroix (1789–1863) ni nikoli ilustriral Božanske komedije, pa je zaslovel prav s sliko Dantejeva barka, včasih imenovano tudi Dante in Vergil v peklu. Slika iz leta 1822 je nakazovala premik od neoklasicistične naracije k razčustvovanemu romantičnemu slikarstvu. Sicer pa so bile v svojem času zelo priljubljene tudi minimalistične ilustracije Božanske komedije Johna Flaxmana (1755–1826). Med projekti mlajšega datuma omenimo še delo Toma Philipsa, ki je sredi osemdesetih sam prevedel Pekel in ga tudi ilustriral.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje