Arhitektura je umetnost praznega prostora. Značilnosti tega notranjega prostora se odsevajo na zunanjem ovoju ali stavba raste od znotraj navzven. To je bila misel Franka Lloyda Wrighta, zaradi katere so tudi razstavo njegovih vizij, oblikovano ob 50. obletnici stavbe Guggenheimovega muzeja v New Yorku, poimenovali From Within Outward (Od znotraj navzven). Guggenheimov muzej v New Yorku še danes velja za eno najbolj prepoznavnih muzejskih stavb na svetu, ob njeni inavguraciji leta 1959, katere Frank Lloyd Wright ni dočakal (star skoraj 92 let, je umrl le nekaj mesecev pred dokončanjem stavbe), pa so o muzeju napisali množico zelo različnih kritik. Kot pravi Richard Armstrong, direktor muzeja in fundacije Solomona R. Guggenheima, je bil muzej ob odprtju oktobra 1959 deležen tako kritik kot občudovanj, "vendar pa je bilo nesporno, da je Wright na novo izumil umetnost muzeja".
Sopotnik modernizma, ki je modernizem presegel
Predsednik Fundacije F. L. Wrighta Phil Allsopp je ob napovedi razstave, ki bo na ogled med 15. majem in 23. avgustom, povedal, da razstava nikakor ne želi biti klasična retrospektiva, marveč gre za razstavo, ki naj ponudi vpogled v izjemno večplastno Wrightovo vizijo arhitekturnega ustvarjanja, zaradi katere je bilo arhitekta, čigar ustvarjalnost je časovno sovpadala z modernistično naracijo, nemogoče strogo umestiti v eno samo slogovno šolo. Najboljši dokaz za to je Wrightovo stremljenje k tako imenovani organski arhitekturi, arhitekturi, ki se organsko vključuje v naravno okolje in katere primer par excellence je objekt Fallingwater, katerega je Wright leta 1935 postavil v ruralnem predelu ameriške zvezne države Pennsylvania.
Tudi in predvsem zaradi svoje samobitnosti v svetu arhitektov Frank Lloyd Wright danes velja za enega najbolj referenčnih arhitektov 20. stoletja, njegova oblikovalska filozofija, ki povezuje kulturo, tehnologijo in okolje, pa danes spet postaja bolj in bolj vplivna in spoštovana. Čeprav, kot smo že omenili, Wrightove ustvarjalnosti ni mogoče natančno slogovno zamejiti, ga marsikaj vendar povezuje z modernistični tradicijo. To je predvsem njegovo upoštevanje maksime, da morata forma in funkcija stavbe biti povezani oziroma da forma odraža funkcijo. Vendar pa je funkcija pri Wrightu pojmovana zelo široko in se dotika tudi človekove duhovnosti. Funkcija gre onkraj materialnega in v tem korenini tudi razlog za to, da Wrightova arhitektura slovi po svoji umirjeni in tudi, kadar je objekt izdelan v grobem betonu, skoraj nežni in elegantni lepoti. Vedno pa ta estetika temelji na preprostosti in geometriji.

Razbijanje modernistične kocke
Franka Lloyda Wrighta bi nadalje lahko imenovali tudi za predhodnika sodobnih dekonstruktivistov. Čeprav se o Franku Gehryju pogosto govori kot o možu, ki je 'razbil kocko na parametre in jih svobodno povezal', je kocko začel dekonstruirati že Wright. Kot so tudi zapisali v Guggenheimovem muzeju, je Wright v času, ko so njegovi evropski sodobniki vztrajali pri 'škatlasti' arhitekturi, odprl kote te škatle in ji odvzel posamezne stene, s tem, da jih je spremenil v prosojne zastore, ki notranjost stavbe odpirajo navzven. In tako smo spet pri odpiranju notranjosti navzven, pri pristopu, ki ga bomo na newyorški razstavi lahko spoznavali v 64 razstavljenih projektih. Ti so bili izbrani iz ogromnega Wrightovega opusa, ki zajema kar 500 realizacij in skupno 1.000 projektov.
Polona Balantič