Za tako ažurno distribucijo se lahko Šterk verjetno zahvali prav bogati beri v Portorožu, od koder je ekipa njegovega novega celovečerca 9:06 odšla z devetimi vesnami - za najboljši film, režijo, scenarij, za glavno moško vlogo (Igor Samobor), stransko žensko vlogo (Silva Čušin), za fotografijo, glasbo, montažo in zvok.

Minimalistična, komorna, intimna drama o kriminalistu Dušanu (Igor Samobor), ki preiskuje okoliščine samomora in pri tem počasi drsi v brezno depresije in osamljenosti ter postopoma vse bolj leze pod kožo pianistu Marjanu, ki je na videz brez pravega razloga s solkanskega mostu skočil v smrt. Obenem mu grozi, da ga bosta pokopala breme lastne tragične preteklosti, ki mu je nekdanja žena (Silva Čušin) ne pusti pozabiti, in strah pred intimnostjo, zaradi katerega novo dekle (Jana Zupančič) ohranja na varni razdalji.

Srhljiva statistika
9:06 je bolj kot triler liričen razmislek o hromeči osamljenosti, ki (lahko) vodi v samomor oziroma, kot to bolj slikovito pove Šterk, "med gledanjem mojega filma je najmanj 20 ljudi pravkar storilo samomor v Evropi in nadaljnjih 100 drugje po svetu. Vsako leto 1,2 milijona ljudi naredi samomor. Slovenija je ena izmed petih držav z najvišjim odstotkom samomorov na svetu." Problematiko položi tudi na jezik forenziku, ki ga igra Gregor Baković in ki zamišljeno ugotavlja, da angleščina pove, da je nekdo "zagrešil" samomor (to commit suicide), medtem ko se slovenščina do nečesa tako tragičnega etično sploh ne opredeli: "narediti" samomor. In jezik seveda razkriva mentaliteto naroda, ki ga uporablja ...

Neznosna lahkost bivanja
Za Igorja Samoborja je srž filma oziroma njegove vloge tematika osamljenosti. "Človek je na koncu vedno sam in ta problem je v našem okolju in času zelo aktualen. Ljudje so sami, in če se začneš zanimati za to, ugotoviš, kako - ždijo. Nikamor se ne premaknejo, nič se jim ne more zgoditi, nihče jih ne opazi. Problem samomorilca je točno ta: nihče ni opazil. Šele potem ko izvemo tragično novico, si rečemo: 'Saj res. Zadnjič sem ga videl, pa je bil tak in tak.' Prej pa tega nismo sposobni opaziti, ker smo se tako zelo odtujili drug od drugega. Dušan je seveda ekstremen primer, ki ga zanese v vse sorte razmišljanja, toda obupano iskanje smisla - to počnemo vsi."

Liki, ki te ne izpustijo iz krempljev
Seveda pa stopiti v čevlje nekoga drugega, ki privzema identiteto spet tretjega, ni bil mačji kašelj, še posebej zato, ker ni šlo za vesele like. "Več kot pol leta sem hodil spat in se zbujal z Igorjem (Šterkom, op. n.) in z Dušanom, vedno bolj z Dušanom, in tako je legala name ta težka snov. Včasih se kake vloge hitro znebiš, otreseš, te se pa nisem - nekaj časa se me je držala "precejšnja depra", prizna Samobor.
To "zajezevanje" meje med seboj in likom, ki ga igra, je za igralca včasih problematično. "Igralski poklic je hecen, kajti če hočeš sprejeti neko težko vsebino vase, moraš biti popolnoma odprt in razmerje med tem, kje je tvoja oseba še samostojna in kje se začne vanjo vpletati neka druga, zna postati zelo problematično. Ta težka vprašanja o smislu življenja, o Bogu, prepiri, ki jih s seboj nosijo junaki, denimo Ivan Karamazov, vse to pusti posledice, tako ali drugače - celo zdravstvene, če sem banalen. Živeti to presijo, nezmožnost akcije te tri oziroma štiri mesece, kolikor je trajalo snemanje - ne vem, kje v mojem življenju bo pustilo posledice, a nekje jih mora. Kaj pa vem, kakšna brazgotina je kje!"

Poleg že omenjenih v filmu nastopijo še Labina Mitevska, Pavle Ravnohrib in Iva Markovič. Scenarij sta napisala Šterk in Siniša Dragin, ki imata s tovrstnim sodelovanjem že izkušnje, direktor fotografije je bil Simon Tanšek, montažer Petar Marković, oblikovalec zvoka Julij Zornik, za scenografijo je poskrbela Nataša Rogelj, za kostume pa Katja Rosa. Filmsko glasbo sta zložila Jure Ferina in Pavao Miholjevič, producenti filma so Šterk, Frenk Celarc in Cristoph Thoke, izvršna producentka pa Petra Vidmar.

9:06 je svetovno premiero doživel na 33. mednarodnem filmskem festivalu v Montrealu, sledila je že omenjena slovenska premiera filma na 12. FSF. Film trenutno gostuje tudi na 31. festivalu mediteranskega filma v Montpellieru, sicer pa je torej že na ogled v ljubljanskem kinu Vič.