Književnik in scenarist Branko Šömen, ki zadnja leta živi in dela v Los Angelesu, je vodil žirijo, ki so jo sestavljali še režiser in cineast Milan Ljubič, filmska in gledališka igralka Aleksandra Balmazović, scenaristka in dramaturginja Ana Lasić ter montažer in oblikovalec zvoka Janez Bricelj.
Kot je dejal, so se o zmagovalcu odločili brez težav, kritiko pa so podali na preveč razsipno oblikovan tekmovalni program in vodstvu predlagali ločitev televizijskih del od filmskih. Prav tako menijo, da bi bilo smiselno oblikovanje dveh različnih žirij – ene za kratki, druge pa za dolgometražni del. V nadaljevanju si lahko tudi preberete, kakšen slovenski film Šömen pogreša.
Najprej pa pregled podeljenih nagrad.
9.06
REŽIJA
Igor Šterk (9.06)
SCENARIJ
Igor Šterk in
Siniša Dragin (9.06)
GLAVNA MOŠKA VLOGA
Igor Samobor (9.06)
GLAVNA ŽENSKA VLOGA
Polona Juh (Igra s pari)
STRANSKA MOŠKA VLOGA
Primož Pirnat
(Slovenka, Distorzija, E-Pigs)
STRANSKA ŽENSKA VLOGA
Silva Čušin (9.06)
FOTOGRAFIJA
Simon Tanšek (9.06)
Petar Marković (9.06)
SCENOGRAFIJA
Miha Knific (Lovec oblakov)
GLASBA
Jure Ferina,
Pavao Miholjević (9.06)
KOSTUMI
za film Alma M. Karlin: Samotno potovanje
MASKA
Anja Godina (Osebna prtljaga)
TON
Jurij Zevnik
(9.06)
ANIMIRANI FILM
Palčica
(najdaljši slovenski 3D-animirani film doslej)
Posebna priznanja žirije prejmejo:
Špela Rozin (za uspešno vrnitev na platna po mnogih letih v filmu Osebna prtljaga)
Goran Vojnović (za humoren pogled na slovensko vsakdanjost v kratkem filmu Kitajci prihajajo)
Olmo Omerzu (za film Drugo dejanje)
Marta Frelih in ekipa za natančno rekonstrukcijo življenja Alme M. Karlin
Žirija slovenskih filmskih publicistk v sestavi Zemira A. Pečovnik, Ingrid Kovač Brus in Patricija Maličev pa je najvišje priznanje dodelila srednjemetražnemu filmu Soba 408 v režiji Martina Turka, posebno nagrado pa Mihi Knificu za njegov kratek igrano-animirani film Lovec Oblakov, posnet po istoimenskem stripu Tomaža Lavriča.
Preberite tudi:
- Dogajanje drugega dne ter intervju z Janezom Lapajnetom
- Komentar festivala
--------------------
Intervju z Brankom Šömnom
Letošnji veliki zmagovalec festivala je film Igorja Šterka 9:06. Zakaj ste se odločili ravno zanj?
Na voljo smo imeli pet filmov, kar je bilo zelo simpatično in ni bilo ravno težko se odločiti, saj je film 9.06 po vseh kriterijih in dimenzijah najbolj dosleden, najbolj čist in najbolj perfekcioniran in v njem dejansko funkcionira vse, od igralcev, glasbe do montaže, režije in scenarija, tako da smo se člani režije odločili v petih minutah. Pozneje smo v drugih filmih tudi ugotovili vrsto dramaturških napak, ki se v slovenskem filmu ne bi smele več dogajati.
Vendar ali ni ravno Šterkov film tisti, ki nadaljuje slovensko tradicijo neživega, izumetničenega dialoga, oziroma takega, ki se v realnosti nikoli ne govori? Ali ni torej Šterkov film tisti, v katerem dialog ne teče?
Glejte, ravno v tem primeru prav tak dialog sodi kot ilustracija in film dopolnjuje.
Na predstavitvi ste tudi dejali, da je bil izbor filmov, ki se potegujejo za glavno nagrado, preširok ...
Bilo je ogromno, lahko bi rekel, neužitnih filmov. So filmi, kjer kamera stoji in gleda junaka, ki sedi na miru in razmišlja, in zdaj je moja dolžnost, da jaz z mojim gledanjem njegovega obraza ugotovim, o čem razmišlja. To ni filmsko, to je izguba. In to ne traja eno sekundo, ampak tudi pol minute, kar je za en film ogromno. Take stvari smo videli vsaj pri desetih filmih. To je neki tip filma, ki hoče biti pameten, filozofski, pa to ni, kajti snemati filozofijo je nekaj popolnoma drugega.
Torej ostane le pri čisti statiki in praznini slike?
Točno tako, film pa je 'moving', gibanje.
Ali ni ta statika ravno težava slovenskega filma na splošno?
Ne vem, če je vedno, a nedvomno se nekaj na tem področju izboljšuje. Film je namreč iskanje lepote, umetnosti, resnice. In to je včasih težko. Mislim, da slovenski režiserji še vedno delajo najboljše filme, ko jih delajo o sebi in o svoji generaciji, namesto da bi našli teme, ki bi ilusitrirale položaj dežele, v kateri živijo, in njenih ljudi. Mislim, da takih filmov slovenska kinematografija še vedno nima dovolj.
Katere slovenske filme zadnjih let bi lahko uvrstili za anale?
Bolj kot to bi vam povedal, kakšen se mi zdi, da bi moral biti slovenski film. Morali bi imeti neko zelo duhovito in šarmantno komedijo, ki se dogaja z neko tujko ali tujcem v planinah, kjer se smučajo, in jo on zapelje ter ji ponudi, da se še isti dan gresta kopat v Portorož. To bi bila komedija, prek katere bi se odkrivale lepote Slovenije, to bi bil tudi turistični film in tak, ki bi ga se lahko znova gledalo kot nekoč Vesno. Takega avtorja ne vidim na obzorju, to žilico znotraj slovenskega telesa še nisem otipal kot zdravnik za scenarije.
Za tiste, ki vam je ljubše gledanje, pa je tu še videointervju s Šömnom, ob strani pa si lahko ogledte Šterkovo izjavo po zmagi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje