V svojih delih se je ukvarjal z zgodovino Poljske - z grozotami druge svetovne vojne, s stalinističnim obdobjem in poznejšim bojem delavcev za demokracijo. Med drugim se podpisuje pod filme Obljubljena dežela, Železni človek in Katyn.

Poleg teh njegovih osrednjih stvaritev med njegove prepoznavne filme sodijo tudi Kanal, Pepel in diamanti, Lotna, Pokrajina po bitki, Obljubljena dežela, Marmorni človek, Železni človek, Danton, Anastazija, Veliki teden in Gospod Tadej. Wajda slovi tudi po gledaliških režijah - med drugim se podpisuje tudi pod priredbe Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega.

Bogata bera mednarodnih nagrad
Za svoje delo je Wajda prejel več nagrad, med drugim za film Železni človek zlato palmo filmskega festivala v Cannesu, za film Obljubljena dežela pa zlato nagrado mednarodnega filmskega festivala v Moskvi. Za tujejezičnega oskarja so bili nominirani štirje njegovi filmi - Obljubljena dežela, Panny z Wilka, Železni človek in Katyn. Prejel je zlatega častnega medveda za življenjski opus in za dolgoletne tesne vezi z Berlinom ter častnega oskarja za življenjsko delo.

"Veliki arhitekt narodove imaginacije"
Wajdo je leta 2008 osrednji poljski časopis Gazeta Wyborcza razglasil za osebnost leta, ob podelitvi tega naziva pa je profesor Tadeusz Tazbir režiserja opisal kot "velikega arhitekta narodove imaginacije", čigar filmi so vedno znali odgovoriti vitalnim interesom družbe. Kot neutrudni interpret boleče poljske zgodovine je skozi svoje filme uspel "zgraditi mostove med Poljsko današnjega dne in narodno zgodovino".

Med zadnjimi stvaritvami Wajde je največ pozornosti požel film Katyn, v katerem je režiser izpovedal tragično zgodbo o usodi lastnega očeta med vojno. Njegov oče Jakub Wajda je bil eden izmed okoli 22.500 poljskih častnikov, ki so jih v Katynu in na drugih krajih leta 1940 pobili sovjeti. Leta 2008 je film prejel nagrado občinstva ljubljanskega Liffa za najboljši film festivala. Leta 2012 je posnel biografski film o poljskem politiku, borcu za človekove pravice in Nobelovem nagrajencu Lechu Walesi.

Nagrada za mir, poimenovana po Wajdi
Po njem je bila poimenovana tudi nagrada za mir, ki so jo podeljevali režiserjem Srednje in Vzhodne Evrope za filmsko ustvarjalnost in angažma v razvoju demokracije. Med prejemniki nagrade je bil madžarski režiser Bela Tarr.

Andrzej Wajda se je rodil 6. marca 1926 v poljskem mestu Suwalki. V Krakovu je med letoma 1946 in 1949 študiral slikarstvo, nato pa še filmsko režijo v Lodžu. Med drugo svetovno vojno je bil od leta 1942 član poljskega odporniškega gibanja. Generacijo, svoj prvi film, je posnel leta 1954, po filmu Pepel in diamant iz leta 1958 pa je obveljal za enega najpomembnejših poljskih režiserjev. Ta ugled si je prislužil predvsem kot brezkompromisen komentator poljske politične in socialne zgodovine.