To je le ena izmed številnih zanimivih pripovedi Afganistancev, ki jih v svoji najnovejši dokumentarni drami Najlepša dežela na svetu predstavlja režiser Želimir Žilnik.

Kaj si prebežniki mislijo o Evropejcih, zakaj nihče izmed njih ni hotel ostati v Srbiji ali na Hrvaškem, zakaj so nastali "rumeni jopiči" v Franciji in kako se spreminja večnacionalna Vojvodina, so nekatera izmed vprašanj, ki smo jih zastavili znanemu režiserju, ki se vedno znova rad vrača v Slovenijo. Intervjuju z Želimirjem Žilnikom lahko prisluhnete tudi v posnetku oddaje NaGlas! spodaj.

Epidemija covida-19 je za nekaj časa ustavila migracije, a te – kot vidimo iz prizorov z belorusko-poljske meje – ostajajo največji izziv za Evropo. Kaj ste spoznali med snemanjem filma Najlepša dežela na svetu?

Zame sta bila to zelo zanimivo delo in izkušnja. Leta 2015 sem posnel film z naslovom Destinacija Srbistan. Pripoveduje o tem, kaj se dogaja ljudem, ki se peš odpravijo npr. iz Črne gore in Makedonije proti Avstriji. Film je bil dokaj dobro sprejet, zanimivo pa se mi je zdelo, da nihče izmed na stotine teh ljudi, ki smo jih srečevali, ni nameraval ostati v naših krajih. Zanimalo me je tudi, kaj se dogaja s tistimi, ki pridejo na Zahod. Pri tem sem se zelo veliko naučil tudi o nekaterih kulturah, ki jih poznamo iz knjig, zlasti ker so to oralne kulture, kar pomeni, da si izredno dobro zapomnijo besedilo. Ti ljudje so se tudi zelo dobro naučili nemško, vsaj tisti, s katerimi smo mi delali, najbrž zaradi izjemnega posluha. Posneli smo čudovito, nepričakovano zgodbo, in ji dali naslov Najlepša dežela na svetu. Avstrijci so bili prepričani, da sta to Avstrija in Dunaj, toda Afganistan je najlepša dežela na svetu. To je prvič, in drugič, ko so videli Dunaj, sem enega izmed njih povprašal o tem. Rekel je: Avstrijci so fini ljudje, a vendar kmečki narod. Habsburško dinastijo imajo približno 500 ali 600 let, Afganistanci pa smo imeli svojo pred 3000 leti, Iračani pred 4000. To so civilizacije!

Že v socialistični Jugoslaviji ste opozarjali na revščino pripadnikov delavskega razreda, ki je bil na oblasti samo na papirju. Kaj šele lahko rečemo o današnjih delavcih?
Vsi se spomnimo pariškega gibanja rumenih jopičev. Po naključju sem bil v tistih mesecih v Parizu, v Centru Georgesa Pompidouja sem imel veliko retrospektivo in se dolgo udeleževal teh protestov. Spopadi protestnikov s policijo so bili izjemno grobi in nasilni. Prijatelje sem vprašal, kdo so ti ljudje. Bili so zlasti sindikalni voditelji, starejši ljudje. Sedeli smo in se pogovarjali, tako kot zdaj midva. Rekel sem jim: "Zdaj ste vi nasilni, zlasti ker menda nimate političnega sporočila." Odvrnil je, da je njihovo politično sporočilo sila preprosto. Pariz je postal pribežališče največjih bogatašev na svetu, polovica pa so kriminalci. Cene so neverjetno poskočile, zlasti cene stanovanj. S povprečno francosko plačo delavec Francoz ne more živeti v Parizu.

Ste srbski avtor slovenskih korenin. Živite v večnarodnostni Vojvodini. Je tam še sožitje ali so odnosi med narodi načeti?
Ne bi rekel, da večnarodnosti ni čutiti. Razmerje med narodnostnimi skupinami prebivalstva se je močno spremenilo. Na novo ustanovljene madžarske politične stranke so tesno povezane z Madžarsko in politiko Viktorja Orbána. Orbán se tudi vede, kot da je Vojvodina prostor, v katerem ima sam pomembnejšo vlogo kot srbski politiki. Ustanavlja nogometne klube in kulturne domove, podeljuje štipendije itd.

Govorite slovensko?
Slovensko razumem, govorim pa ne. Vendar sta dva moja vnuka v Sloveniji končala glasbeno akademijo.

Pogosto prihajate v Slovenijo?
Da, tukaj imam tudi stare prijatelje. V obdobju Jugoslavije Slovenija morda ni imela močno razvite filmske industrije, imela pa je izvrstno filmsko kritiko. Revija Ekran je bila najboljša filmska revija v Jugoslaviji.