Napeti triler Amaterji (Kraftidioten), ki ga je režiral Norvežan Hans Petter Moland, je prežet z obilo akcije in brutalno črnega humorja. Pri filmu, ki so ga soustvarjali sami evropski prvokategorniki, je zanimiva tudi zasedba stranskih vlog: med srbskimi gangsterji najdemo tudi dva znanca iz balkanske filmske produkcije - Sergeja Trifunovića in Gorana Navojca. Amaterje lahko na prvem programu nacionalke ujamete nocoj ob 23.25. (Film je bil leta 2014 tudi na sporedu festivala Liffe).

Nils (igra ga švedski veteran Stellan Skarsgård) z velikim snežnim plugom pridno čisti ceste v negostoljubni in mrzli norveški pokrajini. Za svoje delo je pravkar osvojil naziv meščana leta, a obenem izvedel tudi, da je njegov sin umrl zaradi prevelikega odmerka heroina. Ker ne verjame uradni razlagi sinove smrti, se odpravi osebno poiskat domnevne morilce.

Naključni junak podzemlja
Nils hoče maščevanje in – še preden se dobro zave – sproži vojno med veganskim gangsterjem, imenovanim Grof, in srbskim mafijskim šefom, ki ga kličejo Papa (igra ga Švicar Bruno Ganz - njegov naglas je eden najbolj komičnih elementov filma, pa čeprav najbrž nenamerno). A Nils ima nekaj, česar zločinci nimajo: težko mehanizacijo in začetniško srečo. Krvavi davek njegovega maščevanja je iz prizora v prizor višji in bolj neizprosen.

"Maščevanje je v filmih pogost motiv, vendar sem ga hotel raziskati, kot ga ljudje še niso," je o svojem filmu v času nastanka povedal Moland. "Amaterje je težko opredeliti, saj sem se hotel osvoboditi vsakršnih žanrskih omejitev. Trdno sem prepričan, da je mogoče tragedijo in komedijo absurda postaviti drugo drugi ob bok."

Zabavno premetavanje stalnih elementov žanra
Če rečemo, da gre pri Amaterjih za skandinavski odgovor Tarantinu in bratoma Coen, se ne bi veliko zmotili. Moland očitno rad uporabi nekatere ameriške prijeme, ki pa jim da nezmotljiv severnjaški pečat. Zlasti pri tem je zelo dosleden, saj se film v celoti dogaja v precej ekstremnih razmerah norveške zime, kjer je že vožnja s snežnim plugom, ki na gledalca dobesedno meče tone snega, posneta z izjemnim občutkom za estetiko.

Zgodba s srbsko mafijo poskrbi za nekaj klasičnih stereotipov, ampak tudi za ene najbolj zabavnih dialogov, zgrajenih na ustaljenih predstavah o enem in drugem narodu. Tako dobimo, denimo, slastno razlago, kako deluje oz. ne deluje socialni sistem ("Sneži." "Da, to je pa socialna država. V toplih državah ne potrebuješ socialne pomoči, samo odtrgaš banano. Sonce ali socialna pomoč!"), kako odlični so norveški zapori ("Vsi tako prijazni in uglajeni. Celo zobe so mi poštimali! Pa nihče me ni posilil, fina družba, civilizacija, ti rečem!") in kako če "norveški pamž izgine, ga vedno išče neki zoprn starš". Humorni ton filma sicer precej omili kakšen resnejši poskus kritike na videz popolne norveške družbe, a vseeno je kritiko in samoironijo težko spregledati.