V kontekstu sodobne Evrope jo mislec primerja s skrajno desnico, ki zahteva vračilo k domnevnim lokalnim tradicijam. Kreon, na drugi strani, je resnični tragični lik, ki z doslednim uveljavljanjem zakona skuša ohraniti družbeno vezivo, in za to plača visoko ceno. Filozofova drama je dialektična: v skladu s siceršnjimi izpeljavami sta tako lažni progresizem Antigone kot slepi legalizem Kreona slabi izbiri. Zadevo lahko reši samo revolucionarni subjekt, ki gre z njima onkraj njiju.

Film sestavljajo tri jasno razmejene linije. Prva je Žižkovo izvajanje tez v črnem filmskem prostoru. Drugi je uprizarjanje prizorov njegove drame, ki ga slovenski gledalci izvajajo na različnih lokacijah v Ljubljani. Tretja pa kolaž arhivskih posnetkov, političnih govorov in protestov, ki segajo vse od druge svetovne vojne do sodobnosti, posnetkov, ki odsevajo razvoj protislovij Evrope ter nastanek in krizo Evropske unije.

Gledalci, ki ne poznajo Žižkove misli in njenih osnovnih izhodišč, bodo vse tri najbrž težko prepletli. To je namreč, vse do konca, dokajšen izziv tudi za tiste, ki se s filozofijo bolj redno ukvarjajo. Ne gre za to, da bi bil osrednji protagonist filma hermetičen, prej za to, da nam režiser pomen skozi omenjeno razcepljenost zgolj nakazuje.

Vsebinsko jedro filma je toliko bolj zaprto, ker se ukvarja z Evropo kot bolj ali manj izoliranim in enovitim območjem. Simptomatična je Žižkova izjava, da je do stanja celine kritičen, vendar vse kritike, na primer protirasistična in feministična, vendarle izhajajo iz evropske tradicije. Pri tem spregleda, da je tudi rasizem sam v današnji obliki produkt Evrope, da so ideje in prakse enakopravnosti spolov obstajale na drugih celinah, da je vpliv evropske filozofije razumljiv tudi zaradi idejnega kolonializma. Pa seveda to, da je evropska identiteta, kot tudi druge, fikcija, utemeljena na namernem potlačevanju drugih vplivov, in da ima morda Južna Evropa več skupnega s severno Afriko kot Skandinavijo. Stara Grčija, denimo, temelji tudi na idejah starega Egipta in Perzije.

Levičarska rešitev, kakor jo ponudi režiser v igranem delu, je smiselna, vendar poigravanje s starim komunističnim imaginarijem ter črnim humorjem o streljanju nasprotnikov deluje organsko preživeto. Na filmu je preprosto nekaj boomerskega; nekaj takega, kar bi morda delovalo pred nekaj leti, medtem ko se je zdajšnji zgodovinski trenutek od tega pospešeno oddaljil. Kljub temu si ga je vredno ogledati; Žižkove izpeljave so vendarle intelektualno stimulativne, poetika igranih prizorov ter izvedbe domačih igralcev vzbudita radovednost, arhivski posnetki pa osvežujejo spomin in stvari postavljajo v kontekst.

Iz oddaje Gremo v kino.