Turki imajo Atatürka, ustanovitelja republike in arhitekta ene izmed najuspešnejših družbenih reform 20. stoletja, neznansko v čislih. Vprašanje pa je, ali si ga želijo zares poznati - vsaj sodeč po javnem ogorčenju, ki je izbruhnilo po premieri dokumentarca o njegovem življenju. Film Mustafa (to je bilo politikovo rojstno ime) je posnel ugledni (in doslej še nikoli kontroverzni) režiser Can Dundar, ki tudi tu, resnici na ljubo, ni porušil nobenega tabuja. Je pa Atatürka prikazal kot osornega, k pijači nagnjenega in čisto pri sebi zelo melanholičnega moža, ki se je sčasoma počutil vse manj v stiku z državo, ki jo ustanovil. "Ohranite me v spominu," je z roko načečkal ob rob enega izmed svojih zadnjih govorov.

"Mustafo Kemala sem hotel predstaviti v intimnejši, nežni luči," pravi Dundar. "Vsi ti kipi, obeležja in zastave so ga oropali vseh človeških lastnosti." Filma, ki si ga je v prvih petih dneh po premieri v kinu ogledalo 470.000 ljudi, nekateri ne morejo prehvaliti, spet drugi pa po njem pljuvajo - ravnodušnega pa ni pustil skoraj nikogar.

Zahodnjaška zarota ali paranoja sekularistov?
"Atatürk je na noge postavil narod, ki je bil tik na tem, da bi ga izbrisali iz svetovne zgodovine, tukaj pa ga prikazujejo kot pijanega razvratneža," se razburja Israfil Kumbasar, kolumnist ultranacionalističnega dnevnika Yeni Cag. "Mislite, da bi to kdo naredil Churchillu?" Nekateri komentatorji iz sekularnih krogov so še radikalnejši - v filmu vidijo del zarote, ki jo podpira Zahod in ki skuša oslabiti kemalistične sile (to so zagovorniki sekularne ureditve, kot jo je zasnoval Mustafa Atatürk) v korist "razsvetljenega islama". "ZDA so naše vojake obravnavale kot najpodlejše zločince v Iraku," piše kolumnist časopisa Vatan (pri tem ima v mislih incident z aretacijo turških vojakov leta 2003, zaradi katerega je država skoraj pretrgala vezi z Združenimi državami). "Ta film je del iste strategije. Ne glejte ga, od ogleda odvrnite svoje bližnje, predvsem pa ne dovolite, da bi v um vaših otrok zasejal dvome o veličini Atatürka."

Odzivi niso čisto presenetljivi: prav ta film namreč pokaže, kako se je gradnja kulta osebnosti okrog Atatürka začela še v času njegovega življenja (kipe so mu postavili v treh največjih turških mestih). Po njegovi smrti leta 1938, še posebej pa po vojaškem udaru leta 1980, se je ta proces le še pospešil. Žaljenje Atatürka je kazniv zločin, študente pa je treba poučevati v duhu njegovih "revolucionarnih reform in načel".

Obrisati prah z obledele podobe
Dundar se brani, češ da so ljudje zgrešili bistvo njegovega filma. "Moj sin mora v šoli recitirati iste pesmi o Atatürku, kot sem jih jaz in pred menoj moj oče. Mlajša generacija je dosegla stopnjo zasičenosti in zanje je Atatürk samo še šala." Ayhan Aktar, zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z začetkom turške republike, se strinja. "V vojaškem udaru leta 1980 so Atatürka uporabili kot gorjačo, s katero so premlatili narod. Nič čudnega, da se je ljudem zagabil. Dundarjev dokumentarec kemalizmu vdihuje novo življenje."

Ana Jurc