Tokratni festival avstrijskega filma, katerega program obsega kar 107 filmov različnih žanrov in dolžin, med njimi 42 svetovnih premier, ponovno ponuja razmislek o aktualnih družbenopolitičnih temah. Letošnje Diagonale, ki se trudijo postati del mestnega vsakdana in nase z različnimi posegi opozarjajo na vsakem vogalu, kampanjo močno usmerjajo tudi v begunsko problematiko, opozarjajo na strpnost in sočutnost.

Odrinjeni tudi prebivalci malega otoka
Zgodbe, povezane s to tematiko, prikazuje tudi nekaj festivalskih filmov. Dokumentarni film Lampedusa pozimi Jakoba Brossmanna, ki je bil na ogled tudi na še trajajočem Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, je – v nasprotju z berlinskim zmagovalcem Požar na morju Gianfranca Rosija – s svojim ustrojem veliko bolj klasičen dokumentarec, brez liričnosti. Gledalec sledi nemočnim beguncem, ki so prešli že vse faze: od veselja, vdanosti v usodo do protesta.
Metem ko je Lampedusa, italijanski otoček, 110 kilometrov oddaljen od afriške obale, neprestano medijsko oblegan zaradi beguncev in tragičnih človeških nesreč v njeni bližini, se nihče v resnici ne ukvarja s tamkajšnjimi prebivalci, maloštevilno skupnostjo, ki je odrezana in največkrat pozabljena pri domovini in političnih odločevalcih. Film prikazuje nekatere prebivalce malega otoka, ki so na strani beguncev, a jim lahko ponudijo le sočutje, tu je županja, ki je angažirana, a tudi nemočna, saj čaka navodila višjih političnih struktur, pomembno vlogo imajo ribiči, ki stavkajo zaradi pokvarjenega trajekta in dodeljene dotrajane zamenjave. Za prebivalce Lampeduse ni v resnici nikomur mar, vsem so odveč, odpadniki so tako begunci kot oni sami. "Moj namen je bil dobiti vpogled v življenje domačinov in kontekst onkraj običajnega medijskega pristopa ter zrcaliti srečanja med begunci in krajevnimi prebivalci. Lampedusa je verjetno bolj pod vplivom priliva migrantov kot kateri koli kraj na svetu. Želel sem ugotoviti, kako to dejstvo učinkuje na določeno družbo. /.../ Zelo kmalu se je razjasnilo, da težava otoka niso begunci," pravi Brossmann, ki v filmu pokaže, kako so vsi na nek način žrtve istega ciničnega političnega sistema.

Artikulirani politični subjekti, ki si ne pustijo vzeti dostojanstva
Dokumentarni film Last Shelter Geralda Igorja Hauzenbergerja prikazuje protest pakistanskih in afganistanskih beguncev, ki so decembra 2012 na Dunaju zasedli cerkev Votiv in začeli gladovno stavko. V cerkvi je bilo 63 ljudi, po treh letih, kolikor je režiser sledil razvoju dogodkov, jih je dovoljenje za bivanje v Avstriji prejela peščica. Sporočilo stavkajočih je bilo jasno: raje umrejo v cerkvi, kot da bi se vrnili v domov, kjer jim prav tako grozi smrt.

Begunci, ki jim sledi kamera, so izobraženi študenti, ki poznajo pravo, svoje pravice in vse težje prenašajo odnos, ki ga imajo do njih politični odločevalci. Kot pravi eden izmed stavkajočih: obravnavajo nas kot sovražnike, živali, otroke ali duševno zaostale.

Režiser v filmu prikazuje pogajanja, razočaranja, prazne obljube, vse od notranjega ministrstva, Karitasa do cerkvenih dostojanstvenikov. Begunci želijo dovoljenje za delo, da niso izolirani oziroma da vsaj lahko zapustijo državo, če jih ta odkrito zavrača. Škof je jasen: če ne zapustijo cerkve, bo on kriv za njihovo smrt in moral bo v zapor. Begunci so nato, ko sklenejo gladovni del stavke, nastanjeni v odročnem samostanu, kjer jih čaka novo razočaranje.

Dokumentarec Last Shelter v nasprotju s številnimi drugimi medijskimi prikazi beguncev ne prikazuje le kot nemočnih, ponižanih žrtev, temveč kot podučene in artikulirane politične subjekte, ki si ne pustijo vzeti dostojanstva. Občinstvo na Diagonalah ga je sprejelo odlično, a so se gledalci v tem primeru strinjali, da prepričuje prepričane.

Srečanje na čolnu
Z begunci se na Diagonalah ukvarja tudi 28-minutni kratki film Boat People Paula Meschuha, ki sooči tri enakovredne perspektive. Sredi morja se na jahto para zavleče edini preživeli s potopljenega čolna z begunci Moussa. Ta vztraja, naj ga par ne prijavi oblastem, saj želi delati, preživeti družino doma in ne čakati v begunskem centru. Ona je sprva nejeverna, medtem ko je njen partner bolj solidaren, nato sledi preobrat. Postavlja se vprašanje, ali slediti zakonom, ter vprašanja zaupanja, človečnosti in tveganja lastnega udobja.

Obvestilo uredništva:

Zaradi številnih komentarjev in zagotavljanja čim višjih standardov razprave pod članki o begunski krizi smo se odločili, da komentiranje na portalu rtvslo.si omogočimo pod eno novico. Ne gre za cenzuro ali blokado, temveč za vzdrževanje ravni komunikacije na portalu javne RTV, ki je zavezana k takšnim merilom. Svoje mnenje o dogajanju z begunsko krizo lahko ob spoštovanju forumskih pravil MMC RTV SLO izrazite v komentarjih tukaj.