Ko je nato še nekaj večjih naslovov popolnoma zaobšlo evropsko festivalsko prizorišče (predvsem Dunkirk in Iztrebljevalec 2049), se je pojavil utemeljen strah, ali bo Benetkam sploh uspelo ponuditi vsaj zadostno soliden program.

Prav zato je bilo to, kar se je v zadnjih 12 dneh odvilo na beneškem Lidu, tako veliko presenečenje. Na kratko povedano: beneški filmski festival je sestavil izjemno kakovosten program, poln vrhunskih filmov nekaterih največjih mojstrov igranega in dokumentarnega filma, in to tako iz razvitih zahodnih držav kot tudi iz Azije, z Bližnjega vzhoda in iz Južne Amerike. S tem so italijanski organizatorji popolnoma povozili canske, ki so maja ob 70. obletnici očitno preveč stavili na zvezdniško slavje ob okrogli obletnici, kot pa da bi občinstvu dejansko ponudili najboljše, kar je ta hip na voljo v svetu filma.

V povzetku letošnje Mostre se zato tokrat ne bomo ustavljali pri razočaranjih. Festival je bil letos tako zapolnjen z dobrimi filmi - kar nekaj izmed njih bo zagotovo končalo med najboljšimi filmi leta sploh -, da se bomo raje osredotočili na presek največjih presežkov.

Najboljši film, prvič: Jim & Andy: The Great Beyond
Film Miloša Formana Človek z lune (Man on the Moon, 1999), v katerem se je Jim Carrey genialno prelevil v umrlega komika Andyja Kaufmana (1949-1984), je bil eden vrhuncev ameriškega filma ob koncu 90. let in je igralcu prinesel tudi zlati globus za najboljšo moško vlogo. Letos je v javnost prišla informacija, da je Carreyja med nastajanjem filma ves čas spremljala ekipa snemalcev, ki je posnela ure in ure zakulisnega gradiva. Razlog, zakaj ti posnetki kar 18 let niso ugledali luči dneva, je bil v tem, da se je studio Universal ob izidu filma bal, da bi ljudje zaradi teh posnetkov Carreyja označili "za navadnega cepca", zato so jih raje pospravili v arhiv. Režiser Chris Smith je zdaj iz njih sestavil celovečerni dokumentarec, pred kamero pa se je usedel tudi Carrey, ki je s časovne razdalje podal svoja današnja razmišljanja o svoji karieri.

Iz tega opisa morda res zveni, da gre zgolj za običajen zaodrski in biografski dokumentarec, vendar pa so ti posnetki nič manj kot genialni. Izkaže se, da je Carrey med snemanjem tako trmasto ostajal v liku Andyja Kaufmana in Tonyja Cliftona, da sploh ni hotel slišati za "osebo, ki se imenuje Jim Carrey". S tem ekscentričnim vedenjem je povsem znerviral režiserja Formana, ki je zaradi tega imel velike težave pri komunikaciji z igralcem, medtem ko je preostala igralska ekipa (Danny DeVito, Paul Giamatti) večino časa zgolj strmela z izrazom nejevere na obrazu. Kar težko je verjeti, da je tako nepogrešljivo poglavje ameriškega filma ostalo tako dolgo skrito pred očmi javnosti. Osupljiv film na vseh ravneh.

Najboljši film, drugič: Mati!
Novi film Darrena Aronofskyja je bil v Benetkah pospremljen z mešanim odzivom, saj marsikomu ni bil blizu režiserjev alegoričen, morast način pripovedovanja, začinjen z nekaj grotesknimi vložki. A za to temačno pripovedjo o odtujenem paru se razkriva izjemno dovršen in srčen film, v katerem je brezčasna biblična alegorija pomešana z avtorjevo cinično kritiko sodobnega zvezdniškega sistema. Ne glede na odziv gledalcev je Aronofsky še enkrat več do potankosti izpeljal svojo avtorsko vizijo, čeprav je obenem res tudi, da filma ni mogoče ceniti z očmi prevladujočega realističnega pripovedovanja v današnjem komercialnem filmu. Prej ko sprejmemo njegovo skrajno metaforično pripoved, bolj lahko cenimo njegovo dovršenost.

Najboljši film, tretjič: Three Billboards Outside Ebbing, Missouri
Kraj Ebbing v ameriški zvezni državi Misuri je sicer izmišljen, se pa za tem naslovom skriva resnična anekdota, po kateri je nastala zgodba filma. Britanski režiser Martin McDonagh je namreč pred številnimi leti med vožnjo po nekem kraju naletel na serijo oglasnih panojev z izrazito osebnimi sporočili. Ker mu njihov namen ni dal miru, se je odločil to pretvoriti v zgodbo o materi, ki so ji neznanci posilili in ubili hčer, z najemom treh panojev pa od neučinkovitih lokalnih oblasti zahteva, naj vendarle najdejo morilca. V filmu poleg izjemnega scenarija blesti igralska ekipa na čelu s Samom Rockwellom, Woodyjem Harrelsonom in predvsem s Francis McDormand, ki se bo v oskarjevski sezoni nedvomno potegovala za najvidnejše nagrade.

Najboljši film, četrtič: Foxtrot
Ker so zgoraj našteti ameriški filmi poželi največ pozornosti, so bili filmi iz manj močnih držav nekoliko v ozadju. Vseeno pa je iz tovrstne ponudbe izstopal izraelski film Foxtrot režiserja Samuela Maoza. Gre za zgodbo o izraelskih starših, ki nekega dne prejmejo obisk iz vojske in iz njihovih ust izvejo, da je njun sin padel v boju. Potek dogodkov se nato močno zakomplicira, režiser Maoz pa pri tem naravnost blesti v svojem vizualnem izražanju, zapolnjenem z majhnimi metaforami. V jedru filma se razkrije močan protivojni apel, in če Maoz ne bi pretiraval z nekaj pretencioznimi vložki, bi tudi ta film zlahka razglasili za mojstrovino.

Najboljši film, petič: The Insult
Filmi iz arabskega sveta imajo po navadi težave s pariranjem evropski in še posebej ameriški filmski produkciji, tu in tam se pa vendarle najde izdelek, ki se pogumno kosa z visokimi standardi gledalcev na zahodu. Tak film je tudi Žalitev, v katerem spremljamo sodno bitko med dvema moškima v Libanonu, potem ko se spreta zaradi napačno vgrajene vodovodne cevi. Glavna težava njunega spora je v tem, da je eden izmed njiju predstavnik krščanske, drugi pa palestinske skupnosti v državi, prek tega dvoboja pa nam režiser Ziad Doueiri podrobno razloži širše razmere v libanonski družbi. Film tu in tam sicer že skorajda izpade kot televizijska žajfnica, a je vseeno občudovanja vredno, da film iz majhne arabske države tako dobro parira uveljavljenim avtorjem na velikem prizorišču, kakršen je beneški festival.

Konservativna žirija izbrala “Disney za odrasle”
Pa zmagovalni film, The Shape of Water Guillerma Del Tora? Mehiški režiser je s svojim novim celovečercem ustvaril delo izjemne vizualne lepote, v katerem brezhibna igralska zasedba pričara mešanico fantazije in zgodovinskega konteksta hladne vojne. Gre za film, ki je premišljen in dovršen do te mere, da so gibi, mimike in barve v vsakem trenutku zastavljeni tako, da od začetka do konca ustvarjajo učinek na gledalca. Vseeno pa je zlati lev za Del Tora precej presenetljiv, saj se film obenem ponaša z izredno šablonsko pripovedno strukturo, ki temelji na neštetokrat uprizorjenem dvoboju med protagonistko in negativnimi silami okrog nje.

Tudi v Del Torovem opusu The Shape of Water ni povsem na ravni Panovega labirinta (2006), čeprav ima z njim nemalo vzporednic. Film bi najbolje opisali kot “Disney za odrasle”, žirija pa je z izborom tako mainstreamovskega izdelka ubrala konservativno odločitev, ki bolj diši na oskarje kot pa na razstavo filmske raznovrstnosti, kakršen je beneški filmski festival.

Prepričali tudi Payne, Wiseman, Haigh in Kechiche
Poleg opisanih so zelo dobre filme posneli še Alexander Payne s Krčenjem (Downsizing), Frederick Wiseman z Ex Libris (tokrat je ponudil vpogled v newyorško javno knjižnico), Andrew Haigh z Lean on Pete in Abdellatif Kechiche z Mektoub, My Love, medtem ko med najvidnejšimi režiserskimi imeni prav velikih razočaranj ni bilo.