Dodelitev zlatega leva filmu mehiškemu režiserju Alfonsu Cuaronu za njegov film Roma se je sprva zdela sporna. Cuaron in del Toro sta velika prijatelja in ta nagrada bi utegnila, vsaj od daleč, imeti močan pridih pristranskosti. Pa vendar je bil ta "škandal" zatrt že v kali. Ko je eden izmed novinarjev na sklepni novinarski konferenci žirijo soočil z omenjenim očitkom, se je celotna deveterica odločno odzvala z odgovorom, da je šlo za popolnoma soglasno odločitev, celo "z rezultatom 9 proti 0". To je bil najboljši mogoč odziv, saj so žiranti s tem vzeli vsakršno veljavo morebitnim medijskim špekulacijam po koncu festivala. Poglejmo si, kateri filmi z letošnjega beneškega festivala bodo v prihodnjih mesecih poskušali očarati tudi filmske gledalce v Sloveniji.

The Favourite
Yorgos Lanthimos je v svojem tretjem angleško govorečem filmu stopil korak nazaj, saj je še dodatno opustil svoj abstrakten slog pripovedovanja iz zgodnjih filmov, kakršna sta bila Podočnik (2009) in Alpe (2011). Svoje žanrsko raziskovanje iz prejšnjih filmov Jastog (2015) in Ubijanje svetega jelena (2017) je tokrat ponesel na področje kostumske drame, v kateri v ospredje stopi večen komentar o impotenci slehernega političnega voditeljstva. V zgodbi o britanski kraljici Anni (Olivia Colman), za pozornost katere se borita dve članici njenega osebja (Emma Stone in Rachel Weisz), tako rekoč ni slabega člena igralske ekipe, Lanthimos pa je s svojim vizualnim poigravanjem še dodatno prepričal kritiško občinstvo, da je s tokratnim filmom ustvaril zares unikaten zgodovinski film.

The Ballad of Buster Scruggs
Brata Coen se z antologijskim filmom Balada o Busterju Scruggsu selita na televizijo. Producent njunega filma je namreč Netflix, ki pa bo tokratni film vseeno poslal tudi v kinematografe, čeprav, kot za zdaj kaže, samo na drugi strani Atlantika. Zbornik šestih kratkih filmov v žanru vesterna od prve do zadnje minute ponuja sijajno, ponekod celo genialno pripovedovanje z obilico prizorov, ki jih zlahka uvrstimo med najboljše v dolgi karieri prekaljenih bratov. Šest filmov zaznamuje prav toliko vodilnih likov: Tim Blake Nelson, James Franco, Liam Neeson, Tom Waits, Zoe Kazan in Brendan Gleeson podajo šest različnih pogledov na mitologijo ameriškega zahoda, še posebej epizodi z Nelsonom in Waitsom pa sta zares nepozabni. Čeprav Balada o Busterju Scruggsu ni celovečerec v polnem pomenu besede, pa bi si tokratni film bratov Coen zaslužil, da bi se mu imeli priložnost prikloniti na velikem platnu.

American Dharma
Ameriški dokumentarist Errol Morris se je moral pred novinarji v Benetkah zagovarjati, češ da je s svojim filmom o Stevu Bannonu pravzaprav dal odskočno desko nadaljnjemu širjenju ekstremnih zamisli svojega portretiranca, pa čeprav jim Morris sam odkrito oporeka. Ti očitki so morda po eni strani resnični, pa vendar je njegov film predvsem poskus poglobljenega soočenja z današnjim fenomenom ameriškega populizma v ZDA. Odkritja so precej presenetljiva. Izkaže se, da Bannon ni povsem običajen medijski strokovnjak, temveč izjemno razgledan, inteligenten, mnogokrat sijajen, včasih pa celo preroški analitik sodobne politike, ki je s svojimi idejami na predsedniških volitvah leta 2016 dobesedno spravil v žep nasprotnike iz demokratske stranke. Ameriška dharma je ultimativni dokument treznega osmišljanja dogodkov na današnjem ameriškem političnem prizorišču.

Roma
Novi film Alfonsa Cuarona je presenečenje na vseh ravneh. Mehiški režiser je z njim povsem opustil žanr znanstvene fantastike in se lotil treznega osmišljanja razrednega boja v nedavni mehiški zgodovini. Roma navduši predvsem s svojo kombinacijo običajnih likov na eni strani in dodelane tehnične podobe filma na drugi. Cuaron je sistem Atmos z obkrožajočim zvokom uporabil tako prepričljivo, da so se nekateri gledalci v Benetkah med ogledom obračali naokoli po dvorani, ker so mislili, da se nekdo oglaša za njihovimi hrbti. Čeprav so kritiki Romo takoj privzeli za svojo, pa je treba poudariti, da Cuaronov pristop ni popolnoma nov, saj se je denimo argentinska režiserka Lucrecia Martel s filmom La Ciénaga leta 2001 prebila na prizorišče s sila podobnim slogom družbenega seciranja. Vseeno je osvojitev zlatega leva Romo poslala na najhitrejšo pot med filmske klasike.

Suspiria
Nova adaptacija filma Daria Argenta iz leta 1977 v resnici ni videti nič kaj sodobno, saj ji je režiser Luca Guadagnino nadel izrazito retropodobo, ki se v veliki meri klanja filmom 70. let. A kar je najpomembneje, je Suspiria tudi v tej različici še vedno divja, pogosto presenetljiva in estetsko dovršena grozljivka, ki ohranja duh legendarnega izvirnika. Morda ne ravno mojstrovina, na kakršno smo upali, vsekakor pa unikaten prispevek današnjemu evropskemu filmu, ki mu nekoliko manjka žanrskih filmov na tako visoki ravni.

Največje razočaranje: 22. Julij
V svetu filma se pogosto zgodi, da sta v kratkem razmiku posneta dva filma na isto temo. Ob dveh dokumentarcih o Whitney Houston se je to zdaj zgodilo še dvema filmoma na temo morilskega pohoda Andersa Breivika na norveškem otoku Utoya leta 2011. Po odličnem norveškem filmu U - July 22 režiserja Erika Poppeja smo v Benetkah dobili še nekoliko velikopoteznejšo angleško govorečo različico izpod rok režiserja Paula Greengrassa (Krvava nedelja, United 93, Jason Bourne). Vseeno pa je 63-letnemu Britancu močno spodletelo pri poskusu zvestega prikaza dogodkov, v katerih je umrlo 77 ljudi. Greengrass je namreč 22. julij zasnoval kot žanrski film, v katerem je v ospredju dvigovanje suspenza, kot da bi snemal običajen akcijski triler. Čeprav film zelo dobro angažira čustva gledalca, pa mu z etičnega vidika spodleti na celi črti. Drugače rečeno: Greengrass je enega najbolj travmatičnih dogodkov sodobne evropske zgodovine prelevil v zabavo za množično občinstvo. Produkcijsko skromnejši Poppejev film U - July 22 tako ostaja boljši izmed obeh filmov na temo napadov na otoku Utoya.