Dokumentarci o svetu mode so postali skoraj lasten mali žanr. Filmom The September Issue, Valentino in Vidal Sassoon se je zdaj pridružil še Bill Cunningham New York. A to zanimivo delo v produkciji hiše Zeitgeist Films je vendar malce drugačno: čeprav Cunningham že zadnjih 50 let vestno v objektiv lovi (tudi) znane obraze iz sveta mode in visoke kulture, se krčevito oklepa obrobja te vladavine blišča in zvenečih imen znamk, všitih na notranjost dragih oblačil.

Prav to nasprotje raziskuje režiser Richard Press v svojem 84-minutnem ljubezenskem pismu, posvečenem Manhattnu, pa tudi nenavadnemu fotografu v središču dogajanja. V filmu svoje vtise o Cunninghamu delijo tudi urednica Vogua Anna Wintour, pisec Tom Wolfe in izdajatelj new York Timesa Arthur Sulzberger Jr.

Pravzaprav je Cunninghama malce nepravično - ali pomanjkljivo - označiti kot modnega fotografa. V New York Timesu ima dve kolumni. Ena, Evening Hours (Večerne ure) posnema dogajanje na elegantnih zabavah in dobrodelnih galaprireditvah, ki se jih udeležujejo slavni in bogati. V On the Street (Na ulici) pa Cunningham v objektiv lovi "običajne" Newyorčane, ko brzijo gor in dol po utripajočem mestu. Medtem ko je moda vsekakor ena od tematik teh fotografskih esejev - "hudičevka v Pradi" Wintourjeva pravi, da Cunningham pogosto prvi zazna porajajoče se modne smernice -, ga navdihujeta predvsem energija in raznolikost ljudi na ulicah velemesta.

Skromno življenje nasproti modnega blišča
A Cunningham se ne prevaža z limuzino kot Anna Wintour, ampak s kolesom, ustavi pa se pogosto, vsakič, ko kakšna podoba ujame njegov pogled. V filmu pove, da so mu ukradli že 27 koles, zaradi česar je zvest potovanju s čim manj prtljage. Takšen pristop ima tudi, ko gre za domovanje. Leta je živel v garsonjeri nad Carnegie Hall, natrpani z majhnim pohištvom in omarami, kamor shranjuje svoje delo. Film predstavi tudi druge barvite prebivalce stavbe, ki jim je grozila izselitev, ko je mesto želelo stavbi dati nov namen.

Ena fascinantnih dram v filmu je prav njegova bitka za rešitev tega dela newyorške lokalne barvitosti - Cunningham se je nato le preselil na stroške mesta v razkošnejše stanovanje na Columbus Circlu, a je kuhinjo preuredil v arhiv -, najzanimivejši del filma pa naj bi bil ta, v katerem producent Philip Gefter dreza v Cunninghamovo zasebno življenje. 80-letni samec nikoli ne odgovori na vprašanje, ali je gej, a prizna, da nikoli v življenju ni imel romantičnega razmerja. To razkritje bo morda pretreslo gledalce, a film je pravzaprav ganljiv poklon moškemu, čigar trajno ljubezensko razmerje je tisto z njegovim delom in s tujci, ki vsak dan znova vzbudijo njegovo radovednost.

Cunningham je pustil študij na Harvardu in se leta 1948 preselil v New York, kjer je najprej delal v oglaševanju. A kmalu je na klin obesil še to službo in začel izdelovati klobuke pod imenom William J. Sledilo je obdobje služenja ameriški vojski, nato pa vrnitev v New York in novinarsko delo za Chicago Tribune in Women's Wear Daily. V tem obdobju je veliko prispeval k razvoju modnega novinarstva, ameriškim ženskam je predstavil imena, kot sta Azzedine Alaia in Jean-Paul Gaultier.

Kmalu je začel fotografirati modo na ulicah New Yorka, enkrat je po naključju v objektiv ujel Greto Garbo, kar je sprožilo, da je decembra leta 1978 izdal skupino slik v New York Timesu. Ta enkratni dogodek se je kmalu razvil v redne objave. Urednik Arthur Gelb je njegove fotografije označil za "prelomnico pri Timesu, saj je bilo to prvič, da je časopis objavil slike znanih ljudi brez njihovega dovoljenja".

Cunningham fotografira ljudi na ulicah Manhattana vsak dan, a večine slik nikoli ne objavi. O njem je modni oblikovalec Oscar de la Renta povedal: "Bolj kot kdor koli v mestu je zabeležil celotno vizualno zgodovino New Yorka zadnjih 40 ali 50 let. Njegovo delo je popoln pregled nad modo v življenju New Yorka."

Prav Bill Cunningham je tisti, ki bi mu lahko pripisali vlogo prednika modnih blogov, ki so zadnja leta preplavili medmrežje. Med najvidnejšimi je The Sartorialist, v katerem modni "insajder" Scott Schuman, podobno kot že desetletja Cunningham, zapisuje modno dogajanje na ulicah New Yorka, pa tudi drugih modnih prestolnic. "Sart", kot mu ljubkovalno rečejo oboževalci, je tudi sam v objektiv že ujel svojega vzornika na delu. Toda v nasprotju s Schumanom, čigar glavno orodje pošiljanja fotografij v svet je prav računalnik, Cunningham računalnika sploh nima. Ima le kolo in, seveda, fotoaparat.

Alenka Klun