Prejšnji konec tedna je otroški film na vsesplošno presenečenje strokovnjakov, ki napovedujejo obisk v kinodvoranah, v prvih treh dneh predvajanja zasenčil Stotnika Ameriko ter v bitki za gledanost s 36 milijoni dolarjev zaslužka skoraj prehitel silno promovirani znanstvenofantastični vestern Kavbojci in vesoljci.

Zmagovalni recept je kombinacija treh preprostih sestavin: intenzivne, temeljito pripravljene oglaševalske kampanje, igranja na karto nostalgije, ki ob omembi Smrkcev pograbi mlade starše, in "interakcije" računalniško animiranih junakov z resničnimi igralci, ki se v mladinskih filmih po navadi dobro obnese. "Za ta film smo imeli ves čas visoka pričakovanja," je za spletno stran The Wrap povedal vodja distribucije Rory Bruer. "Odzivi na vse poskusne projekcije so bili fantastični."

Pri Sonyju so očitno računali, da se lahko zanesejo na že preizkušen čar 50 malih junakov, ki jih svet pozna že dobrih 50 let, in popularnost trenutno neuničljivega Neila Patricka Harrisa, ki počasi presega zgolj sloves iz humoristične serije Kako sem spoznal vajino mamo.

Zasluge za dober obisk Smrkcev prejšnji konec tedna gredo predvsem staršem, ki so v kino peljali svoj podmladek (kar 65 odstotkov občinstva so bili otroci in njihovi odrasli spremljevalci). Wrapov kritik Alonso Duralde, ki je, podobno kot njegovi kolegi, film raztrgal (povprečna ocena na zbirni strani Rotten Tomatoes se vrti okrog osemnajstih odstotkov), "nostalgijo generacije Y" šteje med ključne razloge za nepričakovan uspeh filma. "Če ste bili leta 1982 stari šest let, jih imate zdaj 35 in ste do Smrkcev bodisi nostalgično razneženi ali pa spadate v vrste izčrpanih staršev."

Pred Smrkci so bili veverički (in pred veverički Babe)
Seveda koncept novih Smrkcev ne izumlja ravno tople vode. Spomnimo se samo leta 2007, ko je studi Fox iz arhivov privlekel (vsaj Američanom) ljube like veveričk, jim dodali takrat "vročega" TV zvezdnika Jasona Leeja (iz serije Ime mi je Earl) in za igrano-animirani hibrid Alvin in veverički zapravili 60 milijonov dolarjev. Film je zaslužil 360 milijonov, kar je bilo dovolj za zeleno luč še za drugi del franšize.

Smrkci bolj ali manj sledijo Alvinovi matrici: lik Neila Patricka Harrisa po naključju na leti na ljubka mala bitja na begu pred zlobcem (ki je tu seveda Gargamel); s tem, da jih pomaga rešiti pred nesrečnim koncem, se nauči nesebičnosti in skrbi za druge. Za piko na i (in da se starši ne začnejo dolgočasiti), je dodanih še nekaj dovtipov (na primer: "Se vam ne zdi, da je ta pesem neznansko nadležna?", ko Smrkci začnejo svoj klasični La-la-lala-laaa-la).

Medtem, ko so pri Sonyju stavili na Smrkce, je Disney (za "pičlih" 36 milijonov) posnel Gnomeo in Juliet, adaptacijo Shakespeara z animiranimi vrtnimi palčki, ki je prislužila 190 milijonov dolarjev.

Še pred vsemi naštetimi pa je bil tu seveda Universalov govoreči pujs Babe, veliki hit presenečenja leta 1995, ki je po vsem svetu zaslužil več kot 254 milijonov dolarjev.

Statistika torej priča, da je kombinacija igranega filma in računalniške animacije skoraj zagotovljena uspešnica - če se le proračun ne razrase v astronomske višave in sama animacija ni preslaba (spomnimo se le kilavega filmskega Garfielda ...). Smrkci s proračunom 110 milijonov dolarjev seveda niso bili poceni, ampak ta številka je še vedno samo polovica vsot, ki jih studii včasih odrinejo za filme, močno podprte z računalniško animacijo.

Kako novo generacijo "naučiti", kaj je Smrkec?
V sodelovanju z NBC-jem je Sony zastavil obsežno oglaševalsko kampanjo, ki je vključevala oglase, stripe, integracijo v druge oddaje, za Smrkce prirejene znane logotipe in kratke odlomke "za pokušino". Oglaševanje ni bilo razprostrto samo čez spored NBC-ja, čez kabelske mreže Bravo, E!, Oxygen, SyFy, Telemundo, USA in The Weather Channel. Tako morda niti ni tako presenečenje, da se bodo Smrkci verjetno izkazali za največji "hit presenečenja" tega poletja.