Ugibanja, kam bo romala glavna nagrada 62. Berlinala, so proti koncu festivala vedno glasnejša. Kot kaže, je letošnji favorit kritikov nemška drama Barbara. Sicer eden izmed treh v nemški produkciji v tekmovalnem programu festivala bi z morebitno zmago zlatega medveda obdržal na domačih tleh prvič po letu 2004. Barbara je resnoben portret komunistične države leta 1980 in pripoveduje zgodbo mlade zdravnice, ki zaprosi za selitev v zahodni del Nemčije, da bi bila lahko z ljubimcem. Oblast jo prežene v vzhodne province in zdravnica postane tarča nenehnega nadlegovanja. Ko se zaljubi v zdravnika z vzhodne Nemčije, pa Barbara ne ve, ali mu lahko zaupa.
Umirjen, a strašen opomnik o življenju v nenehnem strahu
Film veterana berlinskega festivala Christiana Petzolda, čigar starši so prebegnili iz Vzhodne v Zahodno Nemčijo, je povedal, da ne gre za film o Vzhodni Nemčiji, ampak je želel predvsem pokazati, kako zadušljiv je bil svet, kjer je vladal vseobsegajoči strah pred sosedi, sodelavci, prijatelji in celo partnerji, ki bi jih morebiti izdali nacistom. Film je Erik Kirschbaum označil kot umirjen, a strašen opomnik o življenju pred dvema desetletjema za berlinskim zidom, ki je stal le nekaj metrov vzhodno od glavne lokacije Berlinala.
"Zame je bilo poustvarjanje vzhodne nemške atmosfere v tem obdobju velikanski izziv. Nisem odrasla v Vzhodni Nemčiji in nisem vedela, kako je, če moraš biti stalno na preži in nenehno nezaupljiv do ljudi," je povedala 36-letna igralka Nina Hoss.
»Od kar sem odkril umetnost, je ta celica zares postala zapor«
Kritiki ocenjujejo, da Barbari le z majhnim zaostankom sledi italijanski film Caesar Must Die, dokumentarna drama, ki so jo posneli v visoko zavarovanem zaporu blizu Rima. Tam so jetniki vadili za uprizoritev Shakespearjevega Julija Cezarja in ga tudi uprizorili. Režiserja Paolo in Vittorio Taviani sta njihove vaje za predstavo spremljala šest mesecev. V filmu ne odkrivata njihovih resničnih zgodb izza rešetk, ampak le spremljata proces gledaliških vaj, ki razkriva tudi osebne strahove in želje zapornikov. Eden izmed njih pravi: »Od kar sem odkril umetnost, je ta celica zares postala zapor.« Kritiki so zapisali, da dobijo Shakespearjeve besede drugače pomen, ko jih izgovarjajo realni zaporniki, od katerih bodo nekateri za rešetkami celo življenje.
Igriva interpretacija zgodovinskih dogodkov
Odprto pot do zmage napovedujejo tudi filmu Tabu portugalskega režiserja Miguela Gomesa. Film naslov povzema po Tabuju Friedricha Wilhelma Murnaua, kar za Gomesa, ki ne more posneti filma brez referenc na filmsko zgodovino, ni naključje. Gomes v Tabuju igrivo interpretira in prerazporeja zgodovinske dogodke; medtem ko v prvem, črno-belem delu filma portretira družbeno nostalgijo, drugi del prinaša vse od razburljive melodrame, burke do nasprotovanj in strasti. Film o egocentrični Aurori in njeni hišni pomočnici, ki se odvija sprva v Lizboni, nato pa v Afriki, so kritiki izpostavili predvsem zaradi igranja z narativnimi konvencijami.
Vojne, revščina in dvor
Občinstvo je s toplim aplavzom pozdravilo še eno afriško zgodbo, War Witch Kim Nguyen, v kateri je z impresivno igro izstopala mlada igralska novinka iz Konga Rachel Mwanza kot otroška vojakinja.
Pozornost širše javnosti je pritegnil tudi film Sister Ursule Meier, ganljiva zgodba mladega fanta, ki v zimskem alpskem letovišču ukrade smučarsko opremo, da bi lahko preživel. Ko se spajdaši z britanskim sezonskim delavcem, prestopi meje, kar vpliva tudi na odnos z njegovo sestro. To igra francoska igralka Lea Seydoux, ki so jo v Berlinu gledalci lahko videli tudi v glavni vlogi filma Farewell My Queen Benoïta Jacquota, kostumski drami, ki v Versaillesu pretresa začetne dni francoske revolucije.