69-letni igralec, ki ga poznamo po filmih Kdo je potunkal zajca Rogerja, Brazil, Semenj ničevosti, Božična pesem, Gospa Henderson predstavlja in drugih, nazadnje pa smo ga v naših kinematografih videli kot enega od palčkov v pustolovski domišljijski akciji Sneguljčica in lovec, bo po diagnozi parkinsove bolezni končal svojo 40-letno igralsko kariero in čas posvetil družini.
"Rad bi se zahvalil vsem velikim in odličnim posameznikom, s katerimi je delal v vseh teh letih, in vsem oboževalcem, ki so ga podpirali v karieri," je v izjavi za javnost zapisal igralčev agent. "Zdaj se Hoskins veseli upokojitve, ki jo želi preživeti z družino, odmaknjen od pogleda javnosti," je še zapisal.
Igralec, ki prihaja iz Suffolka, je začel igrati v poznih 60. letih, a je šele v drugi polovici 70. letih začel dobivati vidnejše televizijske vloge, preboj v "prve vrste" pa je dosegel leta 1980 z vlogo Harolda Shanda v kultnem gangsterskem filmu Črni petek za gangsterje (The Long Good Friday), ko je zaigral ob Helen Mirren.
Njegov portret nepomembnega kriminalca Georgea, ki dobi službo kot voznik prostitutke iz višjega razreda, mu je v filmu Neila Jordana Mona Lisa prislužil številne nagrade, vključno z globusom za najboljšega igralca, bafto in nominacijo za oskarja. Z vlogo zasebnega detektiva, ki je nastopil ob animiranem zajcu Rogerju v filmu Kdo je potunkal zajca Rogerja, je leta 1988 postal poznan širšemu ameriškemu občinstvu.
Odlično vlogo je ustvaril tudi ob Judi Dench v komediji Stephena Frearsa Gospa Henderson predstavlja. Na mednarodnih emmyjih 2010 so mu za vlogo Jimmyja McGoverna v televizijski seriji The Street podelili nagrado za najboljšega igralca. Igral je tudi Smeeja v filmu Stevena Spielberga Kapitan Kljuka, svojevrstnem nadaljevanju Petra Pana in isti karakter odigral še v Neverlandu. Spomnimo se ga tudi kot očarljivega možica, čigar pogled je prevzela Cher v Sirenah (Mermaids), v filmu Jean-Jacquesa Annauda Sovražnik pred vrati (Enemy At The Gates) o bitki pri Stalingradu med drugo svetovno vojno pa je zaigral v vlogi ruskega voditelja Nikito Hruščova.
Od začetka svoje kariere je Hoskins igral v več kot 70 filmih in od začetnih manjših vlog postal poznan obraz s televizijskih in filmskih zaslonov. Znana je tudi anekdota, ko je kot rezerva za vlogo Al Capona v filmu Briana De Palme Nedotakljivi (The Untouchables) čakal, ali bo Robert De Niro sprejel vlogo ali ne. Režiser mu je nato poslal ček za 20 tisoč funtov, Hoskins pa mu je telefoniral in rekel: "Brian, če imaš še kdaj kakšen film, v katerem nočeš, da igram, me kar pokliči."
Igralec, ki je v številnih filmih in serijah pustil vtis s svojo majhno in debelušno pojavo prijaznega in dobrodušnega izraza, s tako izvrstnim ameriškim naglasom, da so ga mnogi zamenjali kar za Američana, z izjemno sposobnostjo oblikovanja raznolikih karakterjev ter s pogosto ironično-humornim tonom se bo tako po zadnji vlogi palčka v Sneguljčici in lovcu umaknil s filmskega platna v ožji družinski krog.