Čeprav so v zadnjih letih glasbeno obarvane nadaljevanke in oddaje - na primer Glee in Ameriški idol - silno priljubljene, so gledalci bistveno bolj muhasti, ko gre za muzikale v kinodvoranah. Tisti z lahkotnejšo tematiko, kot sta bila Mamma Mia! in Lak za lase, se odrežejo bolje, a Nesrečniki - priredba istoimenskega zgodovinskega romana Victorja Hugoja, ki tematizira neuspešno pariško vstajo (1815-1832) - v to kategorijo niti slučajno ne sodijo.

Režiser Tom Hooper se je z Nesrečniki (Les Misérables) skušal odmakniti od pazljive koreografiranosti in "spoliranosti", ki je po navadi značilna za visokoproračunske filmske muzikale: po navdih za to, kako v svojo zgodbo vplesti umazanijo in neizprosnost Francije v 19. stoletju, se je ozrl k Ridleyju Scottu in njegovi vojni drami Black Hawk Down. V studiu je denimo postavil kuliso za prizor, v katerem 30 revolucionarjev (in nepregledna množica statistov) zgradi blokado, ki naj bi držala francosko vojsko zunaj Pariza. Pri tem je v množico pomešal pet snemalcev v filmskih kostumih. "Iz zraka so padali klavirji. Stvari so mi frčale v glavo. Bila je najbolj anarhična, grozljiva in divje vznemirljiva izkušnja, kar sem jih kdaj doživel," je pozneje za Los Angeles Times povedal Eddie Redmayne, ki igra enega izmed revolucionarjev. "Na platnu vidite pravi adrenalin, pa še povezalo nas je vse skupaj. Nikoli nismo dobro vedeli, kje so kamere."

Ameriška premiera na božič, Slovenci bomo še malo počakali
Hooper, ki je za Kraljev govor že dobil oskarja, ima pri Nesrečnikih nekaj adutov v rokavu: natrpal jih je s filmskimi zvezdniki (Russell Crowe, Anne Hathaway, Hugh Jackman, Amanda Seyfried), obenem pa se je znal omejiti na dovolj razumen proračun (11 milijonov dolarjev), da studio Universal z njim ne tvega ravno vsega. Obenem ima odrska različica muzikala, ki jo neprekinjeno uprizarjajo že vse od leta 1985, celo hordo oboževalcev, ki komaj čakajo premiero, napovedano za božič (k nam Nesrečniki prihajajo šele 31. januarja).

Nominacije že kapljajo
Film se že zdaj lahko pohvali s štirimi nominacijami za zlate globuse in štirimi za nagrade igralskega ceha (SAG), tudi za tisto za najboljšo igralsko zasedbo. Prvi kritiki si sicer niso povsem enotni: eni hvalijo režiserjev vložek in očitno čustveno predanost igralcev svojim vlogam, drugi pa se spotikajo ob dolžino (2 uri in 38 minut) in neduhovitost filma.

Ne pretvarjajmo se, da petje sredi zgodbe ni čudno
Hooper si je, preden je pristal na režijo muzikala, ogledal celo vrsto primerkov žanra, od Mojih pesmi, mojih sanj do Evite in Sweeney Todda. Ugotovil je, da žanr od gledalca zahteva, da se neha obešati na realističnost in verjetnost vsakič, ko igralci izbruhnejo v pesem. "Še v najboljših muzikalih moraš igralcem vsakič sproti oprostiti, da pojejo. Če je glasba dobra in še posebej, če gre za lahkotno tematiko, je to lažje," je povedal za daljši intervju v Los Angeles Timesu.

"Z gledalci nočem vzpostavljati razmerja, v katerem bi jih ves čas skušal ukaniti, da ne bi opazili, da vse skupaj ni realistično. Če bi zdajle vstal in začel prepevati o tem, kako lep dan je, bi se verjetno vprašali, zakaj hudiča ne govorim normalno. Bilo bi vam nerodno, meni bi bilo nerodno in občinstvu bi bilo nerodno."

Pesmi so ključne za zgodbo
To "nerodno" situacijo je režiser skušal spremeniti z manjšimi popravki, predvsem z drugačnim načinom izvajanja pesmi. Namesto sinhronizacije so morali igralci svoje pesmi odpeti "v živo" v kamero (ob tem so imeli v ušesu slušalko z živo glasbeno spremljavo); zaradi tega so bili bolj usklajeni s tempom dogajanja. Obenem je iz filma črtal večino govorjenih dialogov in poskušal večino zgodbe povedati skozi pesmi. "Bolj iskreno je izhajati iz predpostavke, da smo ustvarili svet, v katerem je glavno sredstvo komunikacije petje, in poskušati večino stvari povedati na ta način. To izhodišče moraš ponotranjiti do te mere, da te ne spravlja več v zadrego."

Protagonist Nesrečnikov je Jean Valjean (Hugh Jackman), ki ga oblasti za 19 let vržejo za zapahe, ker je za stradajočo nečakinjo ukradel štruco kruha. Epopeja spremlja njegovo preobrazbo od prihoda na prostost do preboja v ugledno družbo; pri tem mu poskuša načrte prekrižati inšpektor Javert (Russell Crowe), ki ga skuša zaradi kršitve pogojne kazni spraviti nazaj v zapor. Spotoma spozna samsko mater Fantine (Anne Hathaway) in posvoji njeno hčerko Cosette (Amanda Seyfried).

Hooper je pri filmu sodeloval z večino avtorjev gledališke uspešnice, ki ji je bolj ali manj ostal zvest (je pa antologijsko pesem I Dreamed a Dream, ki jo poje Fantine, prestavil v drug del zgodbe, Valjeanu pa dodal čisto novo pesem, Suddenly).

Čeprav so igralci pristali na petje "v živo", pa se je vse skupaj kmalu izkazalo za velik napor za glasilke: Eddie Redmayne je moral denimo svojo točko Empty Chairs at Empty Tables odpeti nič manj kot 23-krat. "Nagrada" za vse so, tako vsaj trdi Hooper, bolj avtentični nastopi celotne zasedbe. "Igralci nam ne podajajo interpretacij pesmi, pač pa so njihovi avtorji, kot da bi šlo za monologe v Shakespearovi drami."

Gollum kot snemalec?
K izkušnji večje "avtentičnosti" pripomore tudi režiserjeva odločitev, da bo večino pevskih "monologov" posnel zelo od blizu. Vsem kritikom to sicer ni bilo všeč. "Ko kateri izmed igralcev začne peti, kamera prihiti bližje in se osredotoči na njegov obraz, s položaja pod njegovo glavo - nekje med popkom in adamovim jabolkom - in pod kotom med 30 in 45 stopinjami. Predstavljal sem si, da je snemalec majhen, uren in živčen, kot Gollum," piše recenzent New York Magazina.

Čeprav je Joel Schumacher še leta 2004 s Fantomom iz opere zaslužil le "pičlih" 50 milijonov dolarjev in požel večinoma negativne odzive, strokovnjaki ocenjujejo, da si ljudje želijo več (dobrih) muzikalov - tudi če gre za zgodbo o revščini izpred 200 let. "Če se vrnemo na začetek stoletja in k Moulin Rougeu, je prav neverjetno, koliko muzikalov, pa tudi filmov, v katerih ima glasba pomembno vlogo, je od takrat že nastalo," opozarja scenarist Chicaga in režiser Sanjskih deklet Bill Condon. "Ne samo da se je že zdavnaj vrnil, tudi problematičen žanr ni več."

Trenutno ankete med potencialnim občinstvom kažejo, da se Nesrečnikom obeta dober obisk; zanimanje za film so pokazale predvsem ženske.