Finski film Iron Sky (Jekleno nebo) namreč predvideva, da se je skupina nacistov, ki je preživela drugo svetovno vojno, po koncu te umaknila na "temno stran Lune" in si tam v popolni tajnosti zgradila ogromno vesoljsko utrdbo z armado letečih krožnikov.
Leta 2018 je nastopil čas za njihovo vrnitev in napad na Zemljo. Ko ameriški astronavt James Washington (Christopher Kirby) s svojim plovilom prispe nekoliko preblizu skrivnostni nacistični bazi v obliki svastike, se Lunarni voditelj (Udo Kier) odloči za veličastno zavzetje Zemlje. Astronavt sicer trdi, da je njegova misija le propagandno dejanje, ki naj bi okrepilo vlogo ameriške predsednice (Stephanie Paul), a ga vesoljski nacisti aretirajo. Po njihovem mnenju je izvidnik, ki napoveduje bližnji napad z Zemlje. Četrti rajh mora reagirati takoj.
Neusmiljeni Klaus Adler (Götz Otto) in idealistična Renate Richter (Julia Dietze) tako odpotujeta na Zemljo, da bi pripravila vse potrebno za invazijo.
Od množice do večjih virov denarja
Film je režiral Timo Vuorensola, ki ga poznamo po parodiji Zvezdnih stez, kultni znanstveno-fantastični komediji Star Wreck: In the Pirkinning iz leta 2005. Vuorensola je povedal, da se je ideja za to čudno zgodbo rodila v finski savni - kot "vse dobre stvari na Finskem". Scenarij za film je napisal z Michaelom Kalesnikovim, produkcija filma pa je finsko-nemško-avstralska.
Skorajda milijon evrov je bil zbran s pomočjo oboževalcev, je povedal producent Tero Kaukomaa. Promocijski načrt filma namreč gradi na širjenju socialnih mrež in film je s svojo tematiko in pristopom vzbudil veliko zanimanja in vztrajnih spremljevalcev nastajanja filma. Na spletni strani so ustvarjalci objavljali posnetke iz ozadja in prodajali izdelke, povezane s filmom. Sredstva, ki so jih pridobili na takšen način, so jim pomagala tudi pri pridobivanju "običajnih investitorjev", dodaja producent.
Film sprejeli tudi v Nemčiji
Kljub oviram so film sprejeli tudi na Berlinale, kjer je film uradno svetovno premiero doživel v največjem berlinskem kinematografu, v sekciji Panorama, med filmi na festivalu, pa je bil tudi eden najpogosteje omenjanih.
Nemci komičnih zgodb o nacistih pač ne sprejmejo z lahkoto. Nemški producent Oliver Damian je priznal, da je v Nemčiji naletel na kar nekaj odpora do filma, že pred samo produkcijo. "V Nemčiji smo morali preiti veliko ovir. Veliko ljudi je bilo zelo kritičnih do projekta," je povedal. A kljub temu jim je tudi v Nemčiji uspelo najti ljudi, ki verjamejo v projekt, in dobili del finančnih sredstev. Odnos do prikazane tematike pa se mu ne zdi problematičen: "Mladi Nemci imamo drugačno preteklost in tega se popolnoma zavedamo. Menim, da lahko tudi o nacistih naredimo črno komedijo." Najpomembneje se mu zdi, da je film zabaven.
Nemci so tako prispevali 22 odstotkov 7,5 milijona evrov vrednega filma. Nekoliko več so prispevali avstralski producenti, več kot polovico pa finski.
In rezultat?
Pri filmih, o katerih se govori kar nekaj let, preden jih dejansko lahko vidimo na filmskih platnih, verjetno vedno obstaja zanka pričakovanj in predsodkov, če ne celo hitrega upada že iztrošenega zanimanja. Tako Brian Clark v Twitchfilm ugotavlja, da je pogosto zabavneje govoriti o konceptih, kot so nacisti na Luni, kot pa dejansko gledati koncept, raztegnjen v dolžino celovečernega filma. Temu prizna, da se občasno močno približa veličini, a kaj hitro pade v obrabljene klišeje znanstvenofantastične komedije.
Film v širokem zamahu zaobjame vse od parodije, politične satire (ki niha od zastarele do inteligentne), do neposredne znanstvenofantastične akcije, zapiše Clark in dodaja, da je glede na samo tematiko pogrešal več konfrontacije in predrznosti. Pri intergalaktičnih bitkah pa je kritik prepoznal preveč "ostankov" že videnih dosežkov znanstvenofantastične akcijske filmske industrije, čeprav priznava, da so nekateri prizori prav impresivni in prepričljivi.
Kot največjo težavo izpostavi zastarel humor. Produkcijo filma smo spremljali skorajda pet let in film prikazuje satiro Bushevega obdobja, kar danes deluje nerelevantno in izčrpano.
Nekoliko bolj naklonjen je Mark Adams, ki je v Screendaily zapisal, da ima film veliko inteligentnih prizorov ter da lepo usklajuje stripovsko senzibilnost in akcijo B-filmov. Je pa film najboljši takrat, ko naciste prikazuje v vesoljskem prostranstvu, ko odidejo na Zemljo, pa se zgodba le komajda bori, da bi našla svojo gonilno silo, "kljub igri Götza Otta in Julie Dietze, ki film držita skupaj ".