Kdor vsaj površno spremlja novice iz filmskega sveta, najbrž lahko postavi očitno hipotezo. Potem ko je von Trier pred sedmimi leti med promocijo Melanholije v Cannesu izjavil, da "simpatizira s Hitlerjem", se je filmska srenja strinjala, da je šel s svojo namerno provokacijo predaleč - tudi direktor festivala je javno potrdil, da Danec na francoski rivieri ni več dobrodošel. A duhovi so se v zadnjih letih pomirili in marsikdo je pričakoval, da bo von Trierjevo ime na danes razkritem seznamu osemnajstih filmov, ki se bodo maja potegovali za zlato palmo.

Film The House That Jack Built je namreč vzbudil kar precej zanimanja: Matt Dillon igra Jacka, serijskega morilca, ki 12 let (v sedemdesetih in na začetku osemdesetih) nemoteno pobija ljudi po Združenih državah. Celo režiser in producentka Louise Vesth sta namigovala, da ciljata na premiero v Cannesu, filmski blogi pa so pisali tudi, da je programski direktor Thierry Fremaux že prižgal zeleno luč.

Ni še prepozno
A zdaj že vemo, da smo se veselili prehitro - ali pač? Fremaux namreč pušča za las priprta vrata: čisto mogoče je, da bodo film na spored dodali v naslednjih tednih, kar je v resnici stalna praksa tega festivala. "Vedeli bomo čez nekaj tednov, vsaj upam," je direktor izjavil na koncu današnje tiskovne konference. Ob tem velja spomniti, da je festival tudi lani šele pozno na spored dodal Kvadrat, satiro švedskega režiserja Rubena Ostlunda, ki je na koncu osvojila zlato palmo.

Redki izbranci, ki so dele filma že videli, poročajo o prizorih brutalnega nasilja, primerljivih z von Trierjevim antologijskim Antikristom iz leta 2009. Proračun filma, ki je bil sprva načrtovan kot TV-serija, režiser pa se je nato odločil, da bo posnel raje film, je znašal 8,7 milijona evrov.

Kakor koli že, Cannes brez von Trierja ne bi bil isti; na francoski rivieri je od nekdaj znal narediti vtis na občinstvo in na žirije. Leta 1996 je veliko nagrado osvojil z Lomom valov, leta 2000 pa je domov odnesel zlato palmo (za Plesalko v temi). Bjork, Charlotte Gainsbourg in Kirsten Dunst so v Cannesu za svoja sodelovanja z režiserjem dobile nagrade za najboljše igralke.

Provokacija, ob kateri niso pogledali stran
In nato je tu tabloidni škandal iz leta, ko je promoviral Melanholijo. V odgovoru na neškodljivo vprašanje o njegovih nemških koreninah je takole zabredel: "Dolgo sem mislil, da sem Jud, in sem bil s tem zadovoljen. Potem pa sem odkril, da sem v resnici naci. Moja družina je bila nemškega rodu. In v tem sem tudi našel neko zadovoljstvo. Kaj naj rečem? Razumem Hitlerja ... z njim malce simpatiziram."

Reakcija je bila bliskovita; režiser je bil že nekaj ur po tej tiskovni konferenci razglašen za persono non grato. Danca je zaradi suma antisemitizma, ki je v Franciji kazniv, preiskovala celo policija. Režiser se je odzval tako, da se je javno "zavezal molku" in prekinil vsakršno komunikacijo z mediji. Otoplil se je šele med promocijo dvodelnega filma Nimfomanka (2014) - a je na premiero na berlinskem festivalu vseeno prišel z majico z logotipom canskega festivala in napisom persona non grata.