Predsednik Akademije Tom Sherak se je v izjavi za javnost odzval na vse glasnejše govorice, češ da francoskega režiserja novembra na podelitev častnega oskarja ne bo - in to ne zaradi zdravstvenih razlogov, ampak predvsem zato, ker mu ni všeč, kako z njim ravnajo.

Prazne marnje, sporočajo s sedeža Academy of Motion Picture Arts and Sciences, prejeli so namreč "prisrčno, na roko napisano" pismo od Godarda, v katerem se je organizaciji zahvalil za izkazano čast, se opisal kot "četrtega mušketirja" (to leti na druge tri letošnje dobitnike častnega oskarja, Kevina Brownlowa, Francisa Forda Coppolo in Elija Wallacha) in dal vedeti, da se bo, "če mu bo urnik to dopuščal", 13. novembra tudi osebno udeležil prireditve Governors Awards, na kateri bodo kipce podelili.

Zakaj bi šel človek tako daleč samo za kos železa?
Ta najnovejši obrat v "zasledovanju" Godarda je v nasprotju s poročilom časopisa The Australian, ki je pretekli konec tedna povzel besede režiserjeve življenjske in poklicne partnerice Anne-Marie Mieville, da režiserja v Los Angeles ne bo. "Rekel mi je samo: To niso oskarji," je novinarjem povedala Mievillova. "Najprej je mislil, da bo to del osrednje podelitve, potem pa je ugotovil, da gre za ločeno slovesnost novembra. (...) Sicer pa to ničesar ne spremeni: Jean-Luc ne bo potoval v Ameriko, za kaj takega postaja prestar. Zakaj bi šel tako daleč samo za kos železa?"
Napovedala je še, da je bolj verjetno, da bo nagrado v njegovem imenu prevzel kdo iz produkcijske ekipe, da pa vse skupaj ni nekakšen Godardov dvignjen sredinec Hollywoodu. Režiser, ki se je svoj čas rad opisoval kot komunist, je v dolgoletni karieri zavrnil več potencialno zelo donosnih hollywoodskih ponudb in se raje držal snemanja francoskih art filmov, pogosto z minimalnimi sredstvi. Obenem je tudi res, da se premiere svojega najnovejšega filma, Le Socialisme, letos v Cannesu ni udeležil. Sunday Times je namignil, da je imelo to morda zvezo z izogibanjem nenaklonjenim kritikom (film so opisali kot "kolaž videosekvenc, zvokov in besedila, ki sledi zelo ohlapni zgodbi in inkorporira arhivske posnetke s križarjenja"), Mievillova pa se sklicuje na ... vraževernost. "V Cannesu je bil že devetkrat, in na razpolago imaš samo devet življenj."

Godard, eden izmed očetov francoskega filmskega novega vala (poleg Francoisa Truffauta), se je v zgodovino zapisal predvsem s filmoma Do zadnjega diha (À bout de souffle) in Nori Pierrot (Pierrot Le Fou). "Godard že 50 let piše in snema zahtevne, včasih kontroverzne filme, s katerimi si je ustvaril sloves enega vodilnih modernistov v zgodovini filma," se glasi utemeljitev nagrade.

"Ni zloben, samo na drugi ravni obstaja"
Tudi če se bo naposled izkazalo, da lavreata v Ameriko ne bo, to ne bi smelo biti pretirano presenečenje. Leta 2007, denimo, ni prišel prevzet nagrade Evropske filmske akademije za življenjsko delo; poslal je le sporočilo, v katerem je skromno zapisal, da "nima vtisa, da je imel kariero." Tudi ob Ženevskem jezeru, kjer režiser prebiva, med sosedi slovi kot nepriljuden samotar, s katerim ne pridejo dlje od pozdrava. "Vseeno mu je za nagrade in vse ostalo, razen za filme," je za Sunday Times povedal njegov dolgoletni prijatelj Jean-Luc Gaillard. "Na drugi ravni je kot drugi ljudje, nekje med genijem in popolnim ekscentrikom. Ni zloben, samo za to gre, da zanj ne obstajaš ... isti odziv bi dobil, če bi se pogovarjal z drevesom."

Francoski časopis Liberation je šel celo tako daleč, da je namignil, da bo za Hollywood morda celo manj naporno, če Godard ostane doma. "Njegovi govori so postali skrivnostne pustolovščine v deželo jezika. Zanimivo bi bilo izmeriti njihov učinek na ameriško občinstvo."